ZAČETEKpetek, 01.05.2009

Ko razmišljam, da bi blogala na "domačem blogu" je kot da bi svojo dušo razgrnila pred vsemi. (sicer dvomim, da bo ta blog zaživel, pa vendar - dajmo mu možnost).

In da (z)raseš je dobro slišati tudi drugo stran. In blog je definitivno medij, kjer to lahko počneš. Skrit in vendar razgaljen.

Pravkar smo (prvič) izobesili  slovensko zastavo.
V čast in slavo današnjemu prazniku, ki mi v teh časih pušča več kot grenak priokus.  V zadnjem mesecu dni smo bili namreč deležni samo informacij, ki so delavce postavljali v beden položaj in informacij o "velikih" ki si za svoje kvalitetno delo zaslužijo več kot subjekti današnjega slavja v celem svojem življenju. Kaj enem, dveh, treh...v primeru Kramar pa še več življenjih!
Sindikalna zabava, sindikalni izlet, sindikalni domovi... nekoč ne samo besede, ampak resnično dogodki, ko so se sodelavci (in vodstveni kadri) združili in bili eno. Rdeči nageljn v gumbnici ni bil samo nageljn, bil je simbol povezovanja. Tega več ni. In dokler bo interes vodilnih da se delavci ne počutimo povezane,, koristne pa ni razloga za veselje.  

Zato moja zastava visi v spomin na tisti maj, ko je bila še Titova štafeta, ko je zjutraj zadonela budnica in ko smo na predvečer današnjega praznika gledali v prižgane kresove, peli  in plesali kolo ...

Skorajda bi lahko začela življenje...Bilo je nekoč...