So misijonarji res povezovalci človeštva?, 2. delnedelja, 20.11.2011

Drago Karl Ocvirk, teolog, lazarist in pedagog ter predavatelj na Teološki fakulteti je v svoji knjigi Misijoni – povezovalci človeštva, zapisal: »Krščanski misijonarji so skozi 2000 let različno utemeljevali svojo dejavnost in se pri tem sklicevali na različne svetopisemske misli in odlomke. Toda v ozadju njihovih naporov je bilo prepričanje, da je človeštvo ena sama božja družina.«  Ocvirk ima prav, da so se misijonarji sklicevali na svetopisemske odlomke. Je bilo vodilo misijonarjev morda tale biblijski zapis: »In GOSPOD je rekel Mojzesu: "Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!" Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: "Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju." (4 Mz 25,4-5) Ali pa tale: »Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča!... (5 Mz 20,10-18)

Karl Veliki kot misijonar: »Kdor ne sprejme krščanstva, bo usmrčen!«

Iz knjige: »Karel Veliki je z znamenitim odlokom o kapitulaciji Saške postavil Sase pred izbiro: krst ali smrt in tako sprejem krsta spremenil v sprejem politične podrejenosti. V znamenitem odloku Capitulatio de partibus Sayoniae piše med drugim: Kdorkoli iz prezira do krščanstva zavrača sveti post v postnem času in uživa meso, bo usmrčen. Kdorkoli zažge truplo po poganski šegi, bo usmrčen. Vsak nekrščen Sas, ki se skuša pritajiti med svojimi rojaki in zavrača krst, bo usmrčen.« Ocvirk: »Srednjeveški misijon je torej dosegel velike in trajne uspehe, če so ga podpirali kralji in vodilni sloji.« Tudi drugje po svetu so okrutni vladarji nastopili v vlogi misijonarjev: »Ker papeštvo ni imelo ne sredstev ne ljudi, da bi ustrezno odgovorilo na velikanske izzive, ki so jih nenadoma in nenadejano sprožila portugalska osvajanja in špansko odkritje Novega sveta, je moralo preložiti misijonsko dolžnost s svojih ramen na rastoča imperija.« Ocvirku se očitno spreobrnenje pod prisilo ne zdi nič spornega, saj citira filozofa L. Kolakowskega: »Celo v zvezi z odraslimi je težko trditi, da je prisiljeno spreobrnjenje nujno nepristno. V različnih delih Evrope so spreobračali k krščanstvu na silo in če v prvi  generaciji ni bilo veliko pravih vernikov, so v drugi v glavnem to že bili.« Toda Ocvirk krivdo za nasilna spreobračanja katoliških misijonarjev prevrača na islam: »Znamenito spreobračanje Sasov s silo in smrtno kaznijo, ki je delo Karla Velikega, ni nič drugega kakor natančno posnemanje tega, kar je islam počel že dve stoletji.«  Ocvirk tudi navaja v svoji knjigi: »Če je džihad sveta vojna, potem je jasno, da tudi boj za obrambo ali rešitev krščanstva ni nič drugega kakor sveta vojna.«

Kako so misijonarji manipulirali z ljudstvi

Iz knjige: »Frančiškani v Mehiki so leta 1524 razložili zbranim Aztekom, da jih je poslal papež, edini božji predstavnik na zemlji, da bi jim oznanili pravo religijo. Poslušalci so jim odvrnili, da ne morejo zavreči izročil prednikov, a so jim frančiškani razložili, da jih njihovi bogovi varajo, kara dokazuje to, da jih niso zmogli obvarovati pred španskimi zavojevalci. Le ti so jih podredili, ker so služabniki pravega vsemogočnega Boga, ki je na strani svojih služabnikov in jim pomaga.  Kaj so mogli Azteki drugega pod težo tega argumenta, kakor onemeti in sprejeti krst!«

Blišč verskih objektov pritegne malega človeka, da se pusti indoktrinirati

Ocvirk: »Med bivanjem v južnem Beninu (2006) sem videl veliko mošej, čeprav je tam muslimanov komaj kak odstotek. Mošeje so lepše od cerkva in se islam prek te prostorske podobe kaže kot bolj imenitna religija, blišč pa pritegne pozornost malega človeka.« Gospod Ocvirk, se vam ne zdi, da enak blišč cerkva, da veže nase preproste ljudi, uporablja tudi katoliška cerkev? Zelo zanimivo izjavo glede namena razkošnih zgradb lahko preberemo v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, 1.del., izdajatelj Verlag das Wort, citiram: »Med drugim je zanimivo, kaj duhovniška kasta misli o svojih vernikih. Pri tem se je papež Nikolaj V. razkrinkal, ko naj bi bil rekel: „Da bi v možganih neuke množice dosegli trajna prepričanja, mora obstajati nekaj, kar nagovori oko. Vera, ki se opira edino na doktrine, je lahko le šibka in omahljiva. Če pa bo avtoriteta Svetega sedeža vidna v majestetičnih zgradbah, ki dajejo videz, kot da jih je ustvaril Bog, bo vera rasla. “

Za misijonarja je suženjstvo črncev božja volja

Iz knjige: »Misijonar in portugalski jezuit Anton de Viera: »Pred Bogom in naravo so sicer vsi enaki, toda božja Previdnost je dovolila suženjstvo za črnce, da bi jih tako zveličala.«

Prisilno krščeni bodo v nebesih podpirali misijonarje

Ocvirk: »V misijonskih spisih ni malo poročil, kako je misijonar po naključju naletel na umirajočega pogana, ga v zadnjem trenutku krstil in mu tako odprl vrata raja. Za tak nenadejan dogodek ni druge razlage kot božja previdnost. Duša, ki je rešena v zadnjem hipu, bo v nebesih podpirala misijonarjevo delo in prosila Boga, da bi prejeli krst tudi njeni rojaki.«

Po vsem tem se Ocvirk sprašuje zakaj katolištvo ni religija celega sveta: »Kaj je krščanstvu preprečilo, da bi postalo religija večine človeštva, če je to po drugi strani do neke mere uspelo zahodnemu družbeno-gospodarskemu sistemu? Na splošno velja prepričanje, da so se svetovna verstva prebudila v veliki meri zaradi krščanske misijonske ofenzive.«

Ocvirk v knjigi le bežno omeni to krščansko misijonsko ofenzivo, v kateri so pobili na desetine milijonov ljudi, toda zelo podrobno pa opisuje primere, kako so se včasih ljudstva branila pred misijonarji tudi z nasiljem: »Irokezi so z ujetniki ravnali zelo kruto in jezuiti so pretrpeli strašna mučenja. Pričevanje o mučenju jezuita Janeza Brebeufa leta 1649 je zgovorno: »Janezu so pod pazduhi vtaknili v ognju razbeljeni sekiri in ovili razbeljeno ogrlico okoli vratu. Opasali so ga z razbeljenim pasom… Počasi so mu rezali meso, ga pekli pred njim in jedli.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi