Predlog za prepoved delovanja katoliške cerkveponedeljek, 18.07.2011

Nekateri trdijo, da raste nestrpnost do katoliške cerkve (v nadaljevanju tudi cerkev). Ne glede na to, ali je to res ali ne, pa je dejstvo, da je ravno ta cerkev tista, ki je naredila in še dela ogromno škode ljudem. S svojim delovanjem je namreč povzročila desetine milijonov mrtvih oz. mučenih, pri čemer je bila podlaga tega njen temeljni spis -  biblija. Ta vsekakor vsebuje nekatera visoka etična načela, npr. Deset zapovedi ali Jezusov Govor na gori, vendar pa je velik del te knjige skrajno negativen. V njej je namreč zaslediti nasilje, izjemno okrutnost, navodila za ubijanje, maščevalnost, mučenja, sovraštvo in preganjanje drugače mislečih in vernih, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, poveličevanje vojne, surovost do žensk in otrok, posilstva, žrtvovanje živali, pozive na morjenje Judov in drugih...

 

Biblija, ki je bila v preteklosti podlaga za nasilje, velja v celoti tudi danes. Že v sami bibliji piše: „Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!“ (5 Mz 31,1) Cerkev ohranja v veljavi krvavo staro zavezo, vsi katoliki so se dolžni po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Npr. „Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.“ (2 Mz 21,15) velja še danes in je pravilo ravnanja katolikov. Ti so celo dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. Cerkev se ni odrekla svojemu nasilnemu nauku, saj je tudi sedaj veliko dogodkov, ki to potrjujejo (krst dojenčkov, nezmožnost celovitega izstopa iz cerkve, prekletstva, sistemske grožnje, sovraštvo do žensk, Judov, ...). Nasilen biblijski nauk je tudi podlaga za delovanje ter je v nasprotju z ustavo in mednarodnimi akti ter spodbuja k sovraštvu, krši pravice, ... Zato je potrebno delovanje takšne organizacije prepovedati in to vse dotlej, dokler se ne odreče svojemu krvavemu nauku in nasilnim delom biblije.

Zato smo v društvu s pomočjo odvetnika pripravili predlog za prepoved delovanja katoliške cerkve in ga posredovali tako Uradu Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti kot tudi Okrožnemu državnem tožilstvu v Ljubljani z namenom, da poskrbita, da bo na sodišče vložena tožba za prepoved delovanja katoliške cerkve.

 

Pravna podlaga za takšno prepoved obstaja v 12. členu Zakona o verski svobodi, po katerem mora upravno  sodišče, na predlog državnega tožilca, prepovedati delovanje cerkve, ki s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje oz. njen namen, cilji ali način izvajanja verskega nauka, verskega poslanstva, verskih obredov ali druga dejavnost temelji na nasilju oziroma uporablja nasilna sredstva, ogroža življenje ali zdravje ali ogroža druge pravice in svoboščine pripadnikov cerkve oziroma druge verske skupnosti ali drugih oseb na način, s katerim hudo krni človekovo dostojanstvo.

 

V nadaljevanju objavljamo predlog, ki smo ga posredovali Uradu Vlade RS za verske skupnosti (vsebinsko enak je bil poslan tudi na državno tožilstvo). Gre za skrajšano verzijo, celoten tekst pa je dostopen na spletni strani društva www.zrtve-cerkve.org. Sicer pa je urad odgovoril, da gre za zelo zahtevno zadevo in prvi tovrstni primer in da bo zato potreboval za ustrezno ukrepanje več časa, vsebinsko pa naj bi odgovoril do konca meseca avgusta 2008.

 

Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje na milijone žrtev.

 

1. V začetnih točkah podajamo nekaj splošnih dejstev o katoliški cerkvi, predvsem o njenem nauku in viru, ki je podlaga tega nauka in seveda tudi delovanja.

Glavni vir cerkvenega nauka in s tem seveda tudi delovanja je biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v "prometu", je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov, kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje nepregledne množice žrtev. Katoliška cerkev sedaj sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo oz. pravnim redom in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, katoliška doktrina je jasna, saj cerkev ne more biti vodena od spodaj in nima baze za odločanje, je izjavil papež Janez Pavel II. (Večer, 27.11.1998). Cerkev in demokracija sta očitno dve različni stvari. Ker pa se cerkev mnogokrat zavzema za demokracijo v družbi, očitno dela to zaradi tega, da lahko preko nje uveljavlja svoje interese.

 

 

Po katoliškem nauku je celotna biblija božja beseda in velja še danes

 

2. Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami bibliji piše: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!" (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:

"Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3, 16-17)

Seveda tudi veljaven katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: "Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana." (121) "Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti)." (123)

Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kan. 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kan. 781 omenjenega zakonika. Iz kan. 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je biblija še vedno v celoti osnova za nauk in delovanje katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242) Po nauku katoliške cerkve je torej evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja.

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila:

l    "Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen". (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjeva družba Celje, 1997, št. 97)

l    "Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjeva družba Celje, 1997, št. 84)

Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo "kdor". Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes.

Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili" (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjeva družba Celje, 1997, št. 381). Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjeva družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kan. 750 Zakonika cerkvenega prava. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi in bo na kratko podana v nadaljevanju. In ker je v sedanjem času ta nauk nespremenjen, kri teče dalje. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim oznanil vernikom, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško „vojno“ proti nekatoliškemu. Hude kršitve se nadaljujejo, kar bo tudi prikazano v nadaljevanju. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, "da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjeva družba Celje, 1997, št. 434) Zato tudi ni čudno, da mnogi predsedniki držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oz. politični primat. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem kar ima značaj greha (Zakonik cerkvenega prava, kan. 1405).

 

Zgodovinar Deschner: »Ne poznam organizacije v zgodovini, ki bi bila bolj obremenjena z zločini kot je katoliška cerkev!«

 

3. Biblija v mnogih delih torej, seveda ne samo v zgoraj navedenih, vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na "liniji" katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji Boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi Bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Pisci biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako od ljudi do živali. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke stare in nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje". "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izobčila, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. "Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza.
V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja  Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev". In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." "Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev", je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor "Jezusovega zaupnega gradiva". Don Pierino, bivši duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike (Dnevnik, 5.3.2008). Seveda ni spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so krščanske cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo krščanske cerkve, tako katoliška, protestantska oz. druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva krščanske vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard EUR), med njimi pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oz. družbenega razvoja. V "krščanskih" državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008).

 

Zaradi biblijskih navodil je zabodel sina

 

4. Biblija je v mnogih pogledih knjiga, ki ogroža mladino. Moralno ogroža otroke in mladostnike, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih sodobne družbe, ki so vsebovana v ustavah in drugih predpisih modernih držav. Biblija posurovlja, ker prebuja surove instinkte in ob trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelost. Biblija je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu, saj podpihuje tudi sovraštvo do drugovercev, prav posebno ves čas do Judov in kot je videti v zadnjem času, tudi do muslimanov. Biblija v svojem negativnem delu vedno znova krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic. Okoliščina, da je biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo krepi. Če "sveta knjiga" priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje tolerančni prag raznih grozodejstev. Kdor dopušča obstoj takšnih nevarnih in sovražnih delov obravnavane verske knjige, jemlje v zakup, da se bo nekoč, ko bodo okoliščine to dovoljevale, zopet delalo hudo nasilje v imenu biblije oz. Boga. Seveda je vse to s slovensko ustavo popolnoma nezdružljivo. Kdor je v Sloveniji odgovoren za varstvo otrok in mladostnikov in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je lahko sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja otrok in mladostnikov.

Biblija pa ni samo knjiga, ki ogroža mladino. Po mnenju več kot ducata slovenskih novinarjev, urednikov in piscev, je najškodljivejša knjiga na svetu. Spodbudila je nemalo vojn, navdihovala morilce in upravičevala množično ubijanje (Jana, 12.7.2005). V Hongkongu so nadzorni organi cenzure prejeli dva tisoč pritožb nad nespodobnostmi v bibliji (RTV Slovenija – Kultura, 21.5.2007).

 

5. "To sem moral storiti. Bog je moja priča." S temi besedami je 59-letni družinski oče iz Ratzenburga povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina (22). Oče strogo veruje v biblijo in se je prepiral s sinom, ki biblije ni jemal tako dobesedno (Mahnmal Aktuell, 2/07). Biblija daje očetu prav: "Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec."Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji." (5 Mz 21,18-21). To torej piše v peti Mojzesovi knjigi. Oče je ravnal po krščanskem nauku, da je potrebno biblijo uresničevati. Iz tega je tudi razvidno, kakšno izjemno nevarnost predstavlja biblija. Po cerkvenem pravu oče ni odgovoren za umor svojega sina, saj je samo izvrševal navodilo iz biblije.

 

6. Cerkveni člani so posebej sovražni do tujcev. V sociološki raziskavi prof. Heitmayerja, ki je bila izvedena v letih 2002 do 2005 so nemškim državljanom predložili izjave kot npr. "V Nemčiji živi preveč tujcev" ali "Muslimanom naj se prepove priseljevanje v Nemčijo" in pri tem ugotovili, da se reakcije cerkvenih članov razlikujejo od necerkvenih, saj so se pripadniki ene od obeh velikih nemških cerkva izkazali za bolj sovražne do tujcev kot tisti brez veroizpovedi. Za te cerkvene pripadnike velja tudi, da so bolj nagnjeni k rasizmu,  islamofobiji, homofobiji, antisemitizmu in močneje poudarjajo ustaljene predpravice (Mahnmal Aktuell, 2/06).

 

7. Kaj se zgodi, če ljudje berejo določene izseke biblije, npr. takšne, ki govorijo o posilstvu ali o pogromih v imenu Boga, kjer ni prizaneseno niti ženskam niti otrokom. Psihologi univerze Michigan so naredili poskus. Po vsakokratnem branju so testne osebe s pomočjo gumba povzročile zvok. Iz jakosti tega zvoka so raziskovalci sklepali, da branje omenjenih mest dela ljudi agresivne. Süddeusche Zeitung (28.3.2007) je to komentiral z besedami, ali ne bi bilo biblijo opremiti z opozorilom za mladoletnike. Šole, kjer narašča nasilje, bodo verjetno razmislile o nakupu svetega pisma (Mahnmal Aktuell, 3/07).

 

8. Sveto pismo ima doma večina Američanov. Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da Američani izmed vseh knjig najraje berejo sveto pismo. Doma ga ima 92 %  Američanov, v povprečnem gospodinjstvu pa so kar trije izvodi (Žurnal24, 11.4.2008). Bolj ali manj podobno je tudi v drugih zahodnih družbah. Zato je vpliv biblije v zahodnem svetu ogromen. Nihče natančno ne ve, kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da biblija tipičnega zahodnega človeka, na to pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še posebej, če je bil krščen, ne oblikuje do dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu "z biblijskimi pripovedmi" odraža preko človekove zavesti. Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za „kraljestvo zla“ in govoril o atomskem Harmagedonu. Tudi sedanji ameriški predsednik Bush govori o osi zla. Po biblijskih priporočilih se je npr. ravnal tudi umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice iz leta 1989 v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na biblijo. Mladi ljudje, ki berejo biblijo, mogoče menijo, da je npr. sovraštvo do tujcev ali homoseksualcev pozitivno, saj naj bi vse to izhajalo od boga. Mnogi politiki govorijo o religiozni toleranci, vendar to ponavadi pomeni samo versko svobodo lastne cerkve. Vpliv Vatikana na EU je ogromen (Martin Schulz, predsednik evropskih socialistov - Indirekt, 4.4.2008). Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone (Mag, 12/2008). Papež Janez Pavel II. je celo izjavil, da ima katoliška cerkev pravico in dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998). Verjetno bi vsako drugo organizacijo s takšnim verskim naukom, torej z naukom, ki v mnogih delih nasprotuje ustavi in ogroža velik del populacije, že zdavnaj prepovedali. Še posebej tudi zaradi tega, ker katoliška cerkev z grožnjami o večnem prekletstvu drži v "šahu" množice, saj trdi, da ni odrešenja izven njene cerkve in da tisti, ki so zunaj te cerkve, pristanejo v večnem peklu in tam trpijo večne muke. Večno naj bi bili ločeni od Boga. Z večnim peklom tradicionalno krščanstvo drži v šahu tako svoje člane kot nečlane. Tako bi bilo mogoče reči, da gre v tem pogledu za religijo strahu. In če se k temu doda še prisilni krst dojenčkov in dejstvo, da iz katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop ter da nekdo, ki je bil krščen kot dojenček, ostane del cerkve tudi po formalnem izstopu, pri čemer mu obveznosti v glavnem ostanejo, saj ga vežejo vsi cerkveni in božji zakoni, razen kanonične oblike poroke, izgubi pa pravice, za povrh pa je zaradi formalnega izstopa kaznovan še z izobčenjem, torej večnim peklom, je jasno, da gre za nauk, ki hudo krši temeljne pravice ljudi (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, osebna varnost, …) in je v nasprotju z ustavo. V cerkvenem okolju zahodnih držav je mnogo zlorab otrok in mladostnikov, mnogo pedofilskih afer katoliških duhovnikov. Številke pedofilskih duhovnikov gredo v tisoče, žrtev v deset tisoče, v stotine milijonov dolarjev pa gredo odškodnine, ki jih je že morala cerkev plačati žrtvam ali pa jih bo še morala. Seveda pa je mnogo pedofilov tudi med cerkvenimi laiki. Glede na to, da so ti člani cerkve, je jasno, da gre tudi v tem primeru za cerkveno pedofilijo. Ker so v mnogih državah katoliki v večini, je jasno, da je cerkvene pedofilije bistveno več kot pa necerkvene. Zlorabljene žrtve mnogokrat leta in leta duševno trpijo zaradi ponižanja, duhovniki pa so bili v mnogih primerih prestavljeni drugam, namesto da bi se znašli v kazenskem postopku na civilnem sodišču. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.

 

 

9. Krvava dediščina biblije je pripeljala do desetine milijonov cerkvenih žrtev. Znani so cerkveni zločini v času inkvizicije, križarskih vojn, preganjanj čarovnic, Judov, poganov oz. drugače mislečih, osvajanja Amerike, trgovine s sužnji, množičnega morjenja na Hrvaškem, genocida v Ruandi in podobno. Ne smemo pa pozabiti niti nepredstavljive množice mrtvih živali, saj cerkev že ves čas podpira lov, živinorejo in druge zlorabe živali.

 

10. V nadaljevanju svoj predlog za prepoved delovanja podrobneje razlagamo glede na posamezne prepovedne točke iz 1. odstavka 12. člena Zakona o verskih svobodi. Seveda so dejanja, ki so jih storili pripadniki oz. člani katoliške cerkve tudi dejanja te cerkve, saj katoliška cerkev obstoji iz klerikov in laikov, obojni so občestvo cerkve oz. božje ljudstvo. To je potrdil tudi papež Benedikt XVI., ko je na četrtem kongresu talijanske katoliške cerkve jasno povedal, da morajo boj za resnico izbojevati katoliški laiki, ki delujejo kot državljani in da je potrebna takojšnja in odločna akcija (Delo, 20.10.2006). Zato so prepovedni razlogi, ki jih je ustvaril član cerkve, ne glede na svoj status v cerkvi, torej ali je laik ali klerik, istočasno tudi prepovedni razlogi, ki se nanašajo na katoliško cerkev kot organizacijo, saj so jih storili njeni deli. Organizacije oz. celote brez delov namreč ni. Jasno je tudi, da je potrebno vsa dejanja in izjave tako klerikov kot tudi laikov vedno tolmačiti v smislu cerkvenega nauka, opisanega tudi v 2. točki obrazložitve. Torej v smislu tega, da je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. "Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov", je izjavil Ambrozij "sveti". Jasno je tudi, da to kar reče papež in drugi cerkveni kleriki izven Slovenije, velja tudi za katoliško cerkev v Sloveniji in za katolike, ki živijo v Sloveniji. Enako veljajo dejanja, ki so bila storjena v smislu katoliške religije izven Slovenije, so tudi navodila za podobna ravnanje v Sloveniji.

Ob tem je seveda pojasniti, da je mogoče mnoge dejanske stanove oz. dele katoliškega nauka, ki se pojavljajo v nadaljevanju, uvrstiti pod več prepovednih razlogov. Nekaj, kar je kršitev ustave je npr. lahko tudi spodbujanje k nasilju ali neenakopravnosti ali razpihovanje nestrpnosti ali sovraštva, ...

 

11. Katoliška cerkev huje krši Ustavo Republike Slovenije, kar je razvidno tudi iz naslednjega:

l  da trdi, da so pravice dane od Boga (Večer, 17.10.2005) in ne od države, kar je v hudem nasprotju s slovensko ustavo, ki v tretjem členu kot vir pravic določa ljudstvo oz. državo – na ta način katoliška cerkev sploh ne priznava ljudstva kot temelja oblasti, temveč vsiljuje Boga kot "oblastnika";

l    da zahteva od staršev čimprejšnji krst dojenčkov (Zakonik cerkvenega prava, kanon 867) in to celo pod grožnjo večnega pekla, pri čemer je sam krst dojenčkov, ki pomeni vstop krščenca v katoliško cerkev v nasprotju z 41. členom ustave, ki tudi otrokom priznava svobodo vesti in v okviru tega tudi svobodo verske opredelitve. Posledice prisilnega krsta, prisilnega zato, ker otrok ni imel možnosti, da se o tem sploh izreče, so za takšnega otroka zelo hude, saj s krstom dobi velike in zastrašujoče obveznosti v katoliški cerkvi. Tako se mora krščen otrok podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (Katekizem katoliške cerkve, št. 1269 in 1270). Jasno je, da mora obstajati v demokratični družbi svobodna privolitev nekoga za sprejem dolžnosti, kar pri krstu dojenčkov oz. otrok ni zagotovljeno. Seveda mora tudi za vstop v neko versko skupnost obstajati svobodna privolitev osebe. Če zaradi starosti ali česa drugega oseba te privolitve ni zmožna podati, je potrebno počakati tako dolgo, da lahko takšna oseba zavestno, zavedajoč se vseh posledic, poda privolitev ali pa jo odkloni. Tako je tudi po 41. členu slov. ustave. Ker je otrokova korist najvišja vrednota v vzgoji otrok, kar izhaja tudi iz 54. in 56. člena ustave, se postavi vprašanje, ali je v korist otroka, da dobi prej navedene obveznosti, ki ga spremljajo celo življenje in mu nalagajo velika bremena? Ali je v korist otroka, da postane stvar, kar se po nauku katoliške cerkve zgodi ob krstu? Ali otrok s krstom ne izgubi svojo svobodno osebnost in postane last cerkve? Seveda pa katoliška cerkev s krstom dojenčkov ne krši samo ustave, temveč tudi lasten nauk, saj po drugi strani uči, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere." (Zakonik cerkvenega prava, kan. 748) Uči pa tudi Jezusove besede, da je prvo potrebno učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Katoliška cerkev s krstom dojenčkov krši torej slovensko ustavo in svoj lastni nauk. Zanimivo je tudi, da obstaja okoli 10 izobčenj v zvezi z zmotami glede krsta, ki jih je cerkev sprejela na Tridentinskem vesoljnem cerkvenem zboru (1547). Tisti, ki torej ne priznavajo krsta, kot to uči katoliška cerkev, so prekleti in poslani v večni pekel, kjer bodo trpeli peklenske muke – seveda po nauku omenjene cerkve. Ali ne gre tukaj tudi za hude grožnje človekovemu dostojanstvu? Izobčenja so razvidna iz že omenjene knjige Vera cerkve, št. 532 in naslednje. V zvezi s krstom dojenčkov si je potrebno postaviti tudi vprašanje: koliko pedofilije klerikov bi bilo, če bi se ljudje krstili odrasli, kar bi bilo ustavno in seveda edino pošteno do krščencev. Stikov med otroci in duhovniki bi bilo bistveno manj in s tem tudi verjetnost pedofilije. Odpadel bi namreč verouk in podobne dejavnosti;

l  da iz katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop, temveč samo formalen, kar je huda kršitev verske svobode oz. svobode vesti iz 41. člena. Poleg tega pa gre v tem primeru tudi za izjemno hudo kršitev človekovega dostojanstva iz 34. člena ustave, kajti  dejstvo, da človeka, ki sicer izstopi iz katoliške cerkve še naprej veže zakramentalna vez s to cerkvijo, saj se krsta ne da zbrisati, kot to trdi cerkev, kar posledično pomeni, da kljub izstopu še vedno ima vse obveznosti, razen kanonične oblike poroke, ki jih je pridobil npr. s prisilnim krstom, ostane pa brez pravic. Ali ne gre pri članstvu v katoliški cerkvi za neke vrste suženjstvo: krst in s tem vstop ter prejem hudih obveznosti in bremen brez človekovega soglasja in celo brez možnosti izstopa iz cerkve, saj izstop je ali pa ga ni. Če človek formalno izstopi, pa ga po katoliškem nauku čaka še izobčenje, torej večni pekel. Nekdo, ki samo izkoristi pravico do verske svobode oz. svobode vesti, ki mu jo daje ustava, je s strani katoliške cerkve kaznovan z najhujšo kaznijo, to je z izobčenjem. Ali ne gre v tem primeru za neverjetno sovražnost do ljudi in izjemno hudo kršitev človekovega dostojanstva. In v 21. stoletju še vedno obstaja organizacija, ki tako postopa. In ne samo to: mnoge države, vključno s Slovenijo, celo financirajo njeno dejavnost;

 

 

l  da za mnoge moralne prekrške predpisuje smrtno kazen, pa čeprav je po slov. ustavi človekovo življenje nedotakljivo in v Sloveniji ni smrtne kazni (17. člen). To je razvidno tudi iz spodnjih citatov iz biblije:  

l  "Čarovnice ne puščaj pri življenju. " (2 Mz 22,17)

l  "Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. " (3 Mz 20,10)

l  "Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,11)

l  "Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,13)

l  "Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,12)

l  "Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskr