Post in presna hrana sta jo rešila pred invalidskim vozičkomtorek, 10.01.2012

V zadnjem času se vedno več ljudi ob bolezenskih stiskah odloča za postenje in presno hrano. Nekateri zdravniki uradne medicine sicer odločno nasprotujejo takšnemu načinu zdravljenja, toda praksa vendarle kaže zelo pozitivne rezultate. Tudi pri 57 letni višji socialni delavki Slavici Perme iz Grosuplja, ki je zbolela za revmatoidnim artritisom in je že skoraj pristala na invalidskem vozičku. Toda s postom in presno hrano je doživela neverjetni preporod ter si ponovno povrnila zdravje.

 

Kdaj so se začeli pojavljati prvi bolezenski znaki?

 

Že od otroških let sem imela težave s hrbtenico (okvara od rojstva) in hude glavobole. Vso mladost sem hodila okrog zdravnikov, ki so mi zdravili hrbtenico in glavobole, predvsem z zdravili. Zaradi tega sem bila celo osnovno šolo oproščena pouka telesne vzgoje. V srednji šoli sem se že malo zavedala in se začela ukvarjati z rekreacijo. Vendar težave niso izginile. Ko sem se spoznala s fantom, sedanjim možem, se je zgrozil, ko je videl kakšna močna zdravila redno jemljem že pri osemnajstih letih (npr. apaurin in druge »močne« analgetike). Po njegovem priporočilu sem opustila nekatera zdravila, ker so imela veliko stranskih učinkov. Težave z  zdravjem niso prenehala. Še naprej sem zaužila veliko zdravil proti bolečinam, vendar hudih občasnih migren nisem odpravila. Življenje je po treh normalnih porodih teklo naprej.

Prelomne težave so se začele dogajati, ko sem bila stara 45 let. Težko sem zbolela, tako da nisem mogla več hoditi. Zatekli so mi vsi sklepi od glave do prstov na nogah. Imela sem oteženo gibanje in hude bolečine. Zdravnik specialist ortoped me je zdravil za hrbtenico, ker je menil, da vse to izhaja iz mojih preteklih težav. Dobivala sem blokade (injekcije Keteonal tudi med prste na nogah), vendar je pomagalo samo nekaj dni, potem pa je bilo vse po starem. Bolečine so se stopnjevale, bolele so me noge, grozno me je zbadalo v podplatih. Zaradi bolečin nisem več mogla stopiti na noge. Imela sem boleča in otekla kolena, tako, da nisem mogla brez tuje pomoči ne sesti ne vstati. Mož je doma z nekaj predelave dvignil posteljo in WC školjko v višini kolen, ki mi je ustrezala, da sem jo lahko sama uporabljala. Prav tako sem imela boleče in zatečene roke in rame. Izgubila sem moč v rokah, že list papirja mi je bil pretežak. Že sam podpis na dokumentih mi je bil prava muka. Vsakršen dvig rok ali obrat glave levo in desno mi je povzročal hude bolečine.V postelji se nisem mogla sama pokriti niti z rjuho. Vseskozi so bile prisotne hude bolečine in krči.

 

Kakšno diagnozo ste dobili?

 

Po obisku specialistične revmatološke ambulante sem dobila diagnozo revmatoidni artritis. Začela sem začela prebirati literaturo o tej bolezni in spoznala, da je za mojo bolezen največ kriva prehrana. Znanci in prijatelji so mi pošiljali vsakovrstne nasvete. Dobila sem knjigo nemškega avtorja Helmuta Wandmakerja Proč s kuhinjskim loncem in se takoj odločila, da preneham jesti kuhano in prešla na presno hrano. Že po nekaj dneh se je stanje nekoliko izboljšalo. Vendar sem še vedno slepo verjela zdravnikom in uživala zdravila proti artritisu (Arava), ki naj bi upočasnila napredovanje bolezni, proti bolečinam pa še dodatna zdravila.

 

Kako je bolezen vplivala na vaše življenje?

 

Bolezen mi je temeljito spremenila način življenja. Za začetek sem začela pozitivno razmišljati, izogibati sem se začela negativnih in kritizerskih ljudi, prehranjevati sem se začela presno, veliko sem se začela ukvarjati s športom, kolesarjenjem, planininarjenjem, pohodništvom in plavanjem. Prej sem bila takoj užaljena, vse me je jezilo, veliko sem se obremenjevala z drugimi, sama nase nisem dajala pozornosti, skrbela sem za druge, sebe pa sem zanemarjala. Nekaj let sem redno obiskovala tudi vadbo joge; ki sem jo vključila tudi v svoj delovni dan pri redni jutranji telovadbi – eno uro pred vsemi drugimi obveznostmi. Nikoli nisem obteževala bolezen zakaj me je prizadela, sprejela sem jo kot opozorilo, ki mi je poslala neko sporočilo, da moram spremeniti način življenja. Na novoletni dan leta 2000 nisem več mogla stopiti na noge. Pomagala sem si z berglami. Kljub velikim težavam pa sem redno hodila v službo. V službo me je redno vozil sin ali mož, me pospremil do pisarne in tudi po službi so me hodili vedno iskat. To je trajalo približno pol leta. Medtem sem bila tudi en teden v bolnici zaradi hudega akutnega napredovanja bolezni. Po treh mesecih sem se postopoma učila samostojno hoditi po par korakov po sobi kot majhen otrok.

 

Zakaj menite, da ste dobili revmatoidni artritis in spondilitis?

 

Velikokrat premišljujem in vedno pridem do zaključka, da sem revmatoidni artritis dobila predvsem zaradi nepravilne prehrane, čeprav uradna medicina še ni ugotovila vzroka za nastanek te bolezni. Revmatoidni artritis je (avtoimunska) bolezen, ko telo samo napade svoj imunski sistem. Tudi, ko sem se že prehranjevala presno, se moje zdravje ni bistveno izboljšalo, ker sem redno uživala zdravila po navodilu zdravnika, ki je menil, da jih bom morala jemati celo življenje, drugače bom pristala na invalidskem vozičku. Ves čas sem še naprej prebirala literaturo o presni hrani in vse kar sem zasledila o artritisu (vso literaturo od Preporoda in drugo o postenju). Več kot tri leta ni bilo videti vidnejšega napredka. Res sem hodila in se trudila, vendar še vedno so bile prisotne hude bolečine ob daljšem naporu. Zaradi jemanja zdravil sem morala hoditi vsak mesec na pregled krvi, ker sem imela prenizek hemoglobin in prenizek pritisk. Nekako po treh letih sem zbrala pogum in šla na tritedenski post in prenehala jemati zdravila. Tudi po končanem postu še celo leto nisem več jemala zdravil, vendar se je zdravstveno stanje sedaj začelo popravljati, počutila sem se dobro in šele po štirih letih presne hrane in večkratnega postenja sem se znebila težav. Kri se je normalizirala ( prej so me zaradi tega hoteli hospitalizirati) pritisk je postal normalen in tudi oči so se začele popravljati (prej suhe in slepila me je sončna svetloba).

Norman W. Walker, doktor znanosti, ki je skoraj sedemdeset let proučeval, kaj vpliva na človekovo sposobnost, je v svoji knjigi Zdrava prehrana in solate (prva izdaja leta 1940) zapisal: »Gledano fiziološko, uživanje mesa povečuje kislost v telesu. Ko prebavljamo in razgrajujemo meso na prvotne aminokisline, nastajajo v telesu velike količine sečne kisline. Če bi jo telo lahko nemudoma izločilo, ne bi povzročila veliko škode. V resnici pa se zgodi, da mišice vsrkavajo neverjetne količine sečne kisline, tako da se sčasoma z njo zasitijo. Sečna kislina se nato pretvori v kristale s konicami, ostrimi kot šivanka, ki povzročajo bolečine in bolezni, znane kot revma, nevritis, išias...« Se strinjate z njim?

S to trditvijo se povsem strinjam, saj sem bolečine zaradi sečne kisline občutila na sebi v obliki hudih bolečin in neprestanih krčev. Od prehoda na presno hrano ne uživam mesa, mleka, gaziranih pijač, kave in drugih škodljivih živil. Občasno, kadar imam posebno željo, pojem kakšno kvalitetno ribo (losos, brancin, postrv).

Ob začetku bolezni ste jemali veliko zdravil. So vam kaj pomagala?

 

Ker nisem bila seznanjena z zdravim načinom življenja, sem se kot toliko drugih ljudi tudi sama obrnila po pomoč k zdravnikom in takoj sem dobila zdravila in navodila kako ravnati ob bolezni. Dobila sem še dodatna zdravila zaradi težav s prvimi zdravili. Zdravila, ki sem jih uživala, so imela veliko stranskih učinkov in bi mogla dobiti še dodatna zdravila – sušenje vseh sluznic, očesne, ustne idr., občutila sem pomankanje koncentracije, pešal mi je spomin, pojavile so se želočne težave itd. Za vse te težave so mi ponujali dodatna zdravila, ki bi postala moj življenski vsakdan. Sama sem želela živeti naravno brez zdravil, kar mi je tudi uspelo, saj ne jemljem nobenih zdravil že osem let in nimam nobenih večjih težav. Vsakemu bi priporočila, da se ob kakršnikoli težavah najprej loti posta in nato presne hrane brez vsakih zdravil. Ker presna hrana in zdravila skupaj še ne dajo pravega učinka, saj z zdravili še vedno v telo vnašamo razne strupe, ki ovirajo organizem, da bi se sam po naravni poti rešil bolezni. Čim dalj uživaš zdravila – strupe, tem več časa potrebuješ, da se teh strupov organizem očisti s pravilnim načinom življenja in prehranjevanja.

 

Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za postenje?

 

Za postenje sem se prvič odločila leta 2001 po priporočilu kolegice, ki si je s postom pozdravila (odpravila) cisto na jajčniku. Prej za post nisem vedela, slišala sem že večkrat, samo kako se ga izvede, pa nisem vedela. Zvedela sem tudi za Zavod Preporod in od takrat dalje redno spremljam vsa predavanja, literaturo s tega področja in izkušnje ljudi, ki jih posredujejo preko medijev in primerjam ali sama delujem podobno in sem na pravi poti do samoozdravitve.

 

Nam opišete konkretno kako ste izvajali postenje?

 

Sama delam postenje po Breussu. Začnem prve tri dni samo ob vodi, nato pijem čaj za ledvice in žajbljev čaj, v dopoldanskem času pa tudi največ do dva deci pesinega soka na dan po Breussu, po majhnih požirkih. Prvi ali še drugi dan imam včasih manjši glavobol potem pa to mine, tretji dan se mi občasno malo zvrti v glavi zaradi prehitrega vstajanja in včasih me oblije tudi vročina. Potem se stanje normalizira in počutim se dobro. Redno telovadim zjutraj, hodim v službo, doma kuham in pečem za družinske člane brez kakršnekoli želje po hrani. Ob vikendih redno hodim daljše pohode v hribe (do šest ur), vozim kolo in redno obiskujem domačo savno. Počutje je dobro. Pri vsakem postenju se mi občasno pojavijo bolečine na predelih telesa, kjer sem imela v preteklosti težave. Bolečine so podobno hude kot takrat, ko je bila bolezen prisotna, potem pa izginejo. Tako sem v večih letih v različnih postenjih počasi izčistila svoje telo strupov, ki sem jih celo življenje vnašala v organizem. Leta 2007 sem imela štiridesetdnevni spomladanski post. Povedati moram, da sem pred tem imela kar naprej tudi močna vnetja mehurja s hudimi bolečinami. Po triintridesetem dnevu posta me je zjutraj spet močno bolel mehur in trajalo je pol ure, potem pa je bolečina izginila. To se je pojavilo še dvakrat ob naslednjih postenjih. Od takrat pa z mehurjem nimam več nobenih težav. Občutila sem, da se je ob pojavu bolečine organizem izčistil strupov. Vse spremljajoče težave ob postu sem sprejela kot čiščenje organizma in se je splačalo. S postenjem in presno hrano sem si odpravila tudi bolečine v hrbtu, ki se pojavijo le občasno ob nepravilni drži ali kakšnem težjem delu. Odpravila sem hude glavobole - migrene, ki so trajale po več dni skupaj, za katere sem se že sprijaznila, da bodo sestavni del mojega življenja. Z močjo volje in samodisciplino sem jih premagala.

 

Zakaj je postenje lahko tako učinkovit način pri premagovanju hudih bolezni? Kakšni procesi se takrat dogajajo v telesu, da bolezenski znaki izginejo?

 

Ugotovila sem, da je postenje najboljše zdravilo poleg presne prehrane, saj res deluje tako kot je rekel že Hipokrat - hrana naj bo vaše zdravilo in zdravilo naj bo vaša hrana. Ta modrost še vedno velja in blagor ti, če se tega zavedaš in se po tem ravnaš. Pri kršenju teh pravil se lahko bolezen povrne, vendar ni boljšega zdravila kot ponovni post. Sprejela sem postenje kot sestavni del življenja. Postim se dvakrat v letu, spomladi (v postnem času) in v jeseni po tri tedne, vmes pa po potrebi tudi dan, dva ali tri. Pri postenju se izredno dobro počutim, telo ne čuti nobenih bolečin, je lahko in bi kar poletelo. Energije imam takrat največ in tudi največ sposobnosti za kreativno delo.

 

Kako so reagirali zdravniki in prijatelji, ko so ugotovili, da ste s postenjem pozdravili bolezni?

 

Prijatelji in sorodniki so nad menoj zelo navdušeni, ker so poznali moje bolezensko stanje in me spremljajo tudi sedaj. Razlika je občutna. Prav tako so zdravniki (revmatologi) sčasoma pozitivno sprejeli moj način samozdravljenja in me podpirajo, da naj s tem nadaljujem, v kolikor pa bi bilo le potrebno, pa lahko poiščen njihovo pomoč. Moj osebni zravnik je zadovoljen in pravi: Gospa Slavica, kako lepo vas je videti tako poskočno, ko bi bili lahko že na vozičku.

 

 

Kaj bi svetovali ljudem s podobnimi zdravstvenimi problemi, kot ste jih imeli vi? Je postenje in celostna sprememba življenjskega sloga za vsakogar lahko rešitev?

 

Ljudem z kakršnimi koli zdravstvenimi težavami bi svetovala, da naj  najprej preizkusijo post in nato presno prehrano, šele nato naj gredo k zdravniku po zdravila. Prepričana sem, da bi mnogi svoje težave precej omilili, če ne celo pozdravili. V kolikor kdo le ne zmore postenja, pa naj vsaj mesec ali dva poskusi jesti samo presno hrano in piti vodo. Vsem iz lastnih izkušenj svetujem, da je vredno poizkusiti, ker je življenje brez zdravil veliko bolj kvalitetno, kot pa da si odvisnik, pri tem starost ni pomembna.

 

V reviji Polet je mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr.med. v članku Moj krožnik v bolezni zapisala: »Pri bolezenskih stanjih večje dileme ni: če bolezenske težave še niso prizadele ledvic, na krožniku nekoliko povečamo delež beljakovinskega vira, kot so ribe in pusto meso, ter pazimo, da v prehrano vključimo tudi mleko in mlečne izdelke. Zelo velika napaka, ki neposredno vpliva tudi na potek zdravljenja je, da ravno ob bolezenskih težavah začnemo nenadoma zelo skrbeti za »zdravo« prehranjevanje.« Kako bi komentirali to izjavo?

 

Takšna izjava se mi zdi neodgovorna od zdravnika. Od zdravnika bi pričakovala, da bo svoje paciente najprej poučil o zdravi prehrani za določen čas, šele nato, če res ne bi pomagalo, bi  pričel zdravljenje z zdravili. Če bi bili zdravniki o prehrani bolje obveščeni, bi lažje svetovali ljudjem. Imam občutek, da se nekateri zdravniki, kljub vedenju, zapirajo v svoje ozke naučene dogme. Dobrih rezultatov posta in zdrave prehrane pa nočejo niti videti, čeprav je takih pričevanj ogromno (na voljo je tudi veliko knjig, ki so jih napisali tudi zdravniki velikega formata) in za njimi stojijo pravi živi ljudje (v Sloveniji) in ne le suhe medicinske razlage, ki posredno koristijo predvsem farmacevtski industriji. Žal mi je, da mednje spada tudi zgoraj omenjena spoštovana zdravnica, ki je z možem alpinistom prehodila veliko sveta, vendar je za nekatera spoznanja obstala v ozkem slovenskem prostoru. Ljudje pa bi storili vse za svoje zdravje, tudi presno hrano in post bi lažje osvojili, če bi to predlagal zdravnik.

 

 

Damjan Likar

 

Vir: glasilo Preporod, št. 79