Katoliška cerkev ima vse značilnosti sektečetrtek, 25.08.2011

Po katoliškem nauku je možno doseči odrešenje oziroma priti do Boga samo znotraj katoliške cerkve. Z drugimi besedami to pomeni, da so vse ostale verske skupnosti za katoliško cerkev – sekte oz. ločine. Da so se ločile od Boga. V knjigi Verstva, sekte in novodobska gibanja, avtor Vinko Škafar opisuje značilnosti sekt, da bi jih ljudje lažje prepoznali in se tako izognili nevarnostim. Toda, ko človek pregleda seznam z lastnostmi sekt, je tako kot bi nekdo zelo natančno opisal glavne značilnosti katoliške cerkve.

Enega od seznamov so sestavili pisci, ki večinoma ne pripadajo sektam. V knjigi so navedene naslednje značilnosti sekt:

»Reklama, ki zavaja - Sekte navadno pridobivajo mladino in odraščajoče z lažnimi ali vsaj nepopolnimi podatki, toda zelo prijazno.« Kako cerkev pridobiva večino svojih članov? S prisilnim krstom otrok, pri katerem starše zavajajo, da je šele s krstom njihov otrok postal božji otrok, da je v njem sedaj ob krstu začela svetiti božja luč in da ga bo odslej celo življenje varovala božja previdnost. Najbolj ponižujoč pa je krst do otroka, ki sploh nima možnosti, da se izjasni ali želi postati član cerkve ali ne.

»Vezanost na karizmatičnega voditelja – Člane skupine pripravijo do tega, da se popolnoma podvržejo volji svojega voditelja, da ga častijo, ljubijo in mu slepo sledijo. Voditelj ima od njihove naklonjenosti korist, predvsem pa gmotni dobiček. Odvisnost od voditelja lahko pripelje celo tako daleč, da je človek pripravljen zaradi njega ubijati ali zanj dati svoje življenje.« Kako je s tem v cerkvi? V knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi, avtor Stanislav Slatinek piše: »Za razumevanje Cerkve, za pripadnost in predanost njej v služenju in žrtvovanju vse do darovanja lastnega življenja, je potrebno, da kleriki in laiki razumejo, da je pokorščina škofu ali redovnemu predstojniku eden najlepših izrazov ljubezni do Kristusa in Cerkve.  Vsi verniki, tako kleriki (duhovniki, diakoni, stalni diakoni) kot laiki so dolžni svojemu ordinariju skazovati pokorščino.« 

»Čezmerni vpliv – Novi člani skupine so podvrženi močnemu procesu šolanja in prevzgoje, tako da svojo voljo, svoje lastno mnenje in svoja stališča zanemarijo in se podvržejo volji in ukazom skupine.« V katoliški cerkvi sta po »možganski prevzgoji« zelo znani skupini Opus Dei in Družba Jezusova oz. Jezuiti. »Vladimir Felzmann je Opus Dei zapustil po triindvajsetih letih je takole razlagal svoj odhod: »Ugotovil sem, da Opus Dei nima nobene zveze z Bogom«. Bil je prepričan, da je vsak, ki dalj časa živi v Opusu Dei intelektualno tako »ohromljen«, da postane čustveno odvisen in popolnoma zavezan organizaciji. Začne se v trenutku zaprisege, potem pa utrjuje z »vzgojnimi prijemi«, ki se jim je prisiljen podrejati. Sistem prisili visoko inteligentne ljudi, da lastne sposobnosti etične presoje popolnoma podredijo višji avtoriteti in se v posameznih primerih popolnoma odrečejo moralni odgovornosti za svoje ravnanje v zunanjem svetu.« (Robert Hutchison: Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja). Sicer pa se indoktrinacija v katoliški cerkvi začne že v otroštvu pri verouku.

 »Odpoved zasebnemu življenju – V teh skupinah ni prostora za normalno zasebno življenje ali za normalna razmerja, niti v spolnosti ne.« Tudi v cerkvi je župnikom prepovedano imeti spolne odnose, ne smejo se poročati. Vse to je po kanonskem pravu kaznivo dejanje. Takšne prepovedi so lahko razlog za različne odklone v spolnosti, denimo pedofilijo. Cerkev svetuje parov, naj se vzdržijo spolnosti pred poroko. Ker se nekateri katoliški pari nikoli ne poročijo, potem po priporočilu cerkve sploh ne bi smeli imeti spolnih odnosov.

»Premoženjsko ropanje – Skupine skrbijo za to, da posameznik prenese svoje imetje nanje.« Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Cerkveno bogastvo je krvav denar, cerkev si je praktično vso bogastvo v zgodovini pridobila z ropanjem, ponarejanjem listin, umori, sužnji…

»Uporaba sile – Kdor se skuša otresti pritiska skupine, mora računati s prisilnimi ukrepi. Tudi starši, družine in prijatelji, ki skušajo rešiti koga iz skupine, morajo računati z močnim odporom skupine.« Kako je v cerkvi, ko človek skuša izstopiti iz nje? Župnik osebi pogosto grozi, da bo zaradi izstopa šel v večni pekel, včasih sploh noče izpisati človeka, zato mora posredovati odvetnik, zgodi se tudi, da župnik celo ozmerja osebo. Čeprav človek izstopi iz cerkve, mu po katoliškem nauku še vedno ostanejo vse dolžnosti do cerkve, izgubi pa pravice. Stanislav Slatinek v knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi navaja: »Kadar verniki s formalnim dejanjem izstopijo iz Katoliške cerkve, jih še vedno vežejo čisto cerkveni zakoni. Papež Benedikt XVI. je v Apostolskem pismu Omnium in mentem 26.10. 2009 določil, da so dolžni izpolniti vse cerkvene zakone in tudi kanonsko obliko za sklenitev zakonske zveze.«

»Manipulacija in infiltracija - Skupine pogosto prerastejo v mogočne organizacije, ki so razvejane po svetu in imajo velik vpliv na gospodarstvo, največkrat so tudi politično dejavne.« Katoliška cerkev je prerastla v mogočno organizacijo, njene lovke segajo v vse pore družbe, predvsem v politiko in gospodarstvo. Njeno celotno bogastvo je ocenjeno na več tisoč milijard dolarjev.

»Goljufije in zločini -  Nekatere od imenovanih skupin so osumljene, da sodelujejo pri prekupčevanju z orožjem in mamili. Skoraj vsem je mogoče očitati goljufivo beračenje, predrago prodajanje nabožnih predmetov, predrage tečaje in mantre itd., pogosto tudi utajo davkov.« »V arhivih varnostnih služb, ki raziskujejo kriminal, to so Interpol, F.B.I. in CIA lahko preberemo, kako so vatikanski apostolski nunciji, kardinali in odposlanci bili ujeti v nezakonite posle z newyorško mafijo. Posedujem zelo obširno dokumentacijo o povezavah med Vatikanom in znano mafijsko družino Rizzo. Glede obstoja mafije v Vatikanu mi je najbolj odprla oči knjiga »Povezava Vatikana z mafijo«, kjer je avtor Richard Hammer, brez dvoma dokazal obstoj mafije v Vatikanu. V knjigi omenja konkretna imena, od kardinalov in odposlancev, ki so bili ujeti pri pranju denarja, trgovanju z drogami, nezakoniti prodaji orožja.« (Rafael Rodriguez Guillen: Vatikanska mafija).

»Vera kot pretveza – Skupinam očitajo, da vero in verske potrebe svojih članov izrabljajo za pridobitev prednosti, ki jih imajo kot verske skupnosti, posebej še na področju zagotovljene svobode, ki jo v Nemčiji zagotavlja poseben zakon.« Katoliška cerkev na številnih področjih vero izrablja za pridobitev različnih materialnih in finančnih koristi.

»Telesni in duhovni propad - Slaba, enostranska prehrana, slaba stanovanja, premalo spanja, pranje možganov – vse to ogroža telesno in duševno zdravje članov skupine. Njihova zmožnost mišljenja in zbranost se zmanjšuje.« V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort, je izjava evangeličanskega teologa in psihoterapevta Klaus Tomasa, ki je v Berlinu dolga leta oskrboval življenja naveličane ljudi. On piše: »Med doslej 22.000 pacienti Zdravniške oskrbe življenja naveličanih ljudi Berlin, smo videli ca. 7000 nevrotikov, od katerih smo okroglih 3000 uvrstili pod ekleziogeno obolele«. Ekleziogeno pomeni: »povzročila cerkev«. »To ustreza deležu 43 odstotkov. Kot posebno skupino naših oskrbovancev naj omenimo cerkvene funkcionarje. Med njimi je 57,4 odstotke imelo glavno diagnozo ekleziogena nevroza «Vir:  »Sueddeutsche Zeitung«, 7.8.1989 Katoliški jezuitski pater Ruppert Lay, prav tako psihoterapevt, prihaja do podobnega zaključka: »Polovica pacientov, ki prihajajo k meni na terapijo, so zboleli zaradi izkušenj, ki so jih imeli v otroštvu in kot mladostniki … Predstava o kaznujočem bogu ostane nevede prisotna, četudi manjka vera v Boga. In ker se  človek ne more rešiti grehov, kaznuje samega sebe in beži v nevroze, alkohol, delo. To so vzroki, zakaj pridejo ljudje k meni na terapijo.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi