Pogovor s škofom slovenske Evangeličanske cerkve mag. Gezo Ernišosobota, 31.10.2009

Ko je nastopila reformacija, je bil čas neprijazen do človeka, pol tisočletja pozneje so razmere nekako podobne. Je čas za novo reformacijo?

Če primerjamo čas takrat in danes, se je svet nedvomno socializiral in tudi Biblija je pomembno vplivala na izboljšanje medčloveških odnosov. Čas reformacije je bil tudi čas protireformacije, inkvizicije, uporabljale so se krute metode, to je bil neprijazen, sovražen čas do vseh, ki so razmišljali drugače. S tem se srečujemo tudi danes. Kljub temu pa so medčloveški odnosi na višji civilizacijski ravni, poznamo pa ostanke, ki se v zgodovini ponavljajo in bi jih morali preseči. Nove reformacije v taki obliki, kot je bila v 16. stoletju, ni pričakovati. Reformacija na cerkveno-duhovni in osebno-človeški ravni pa se dogaja. Ves čas pa se reformirajo in prečiščujejo tudi politični in gospodarski sistemi. To je proces, ki traja. 
 
Pehanje za materialnimi dobrinami, individualizem, želja po vedno večjem dobičku, vedno večje razlike med bogatimi in siromašnimi, vse to je pripeljalo do splošne krize, tudi krize moralnih vrednot.

Krize so bile in bodo, pojavljajo se na različnih področjih, na duhovnem, gospodarskem, materialnem, kulturnem ... Človek v takih razmerah trpi, najprej na osebni, individualni ravni. Smo le čustvena, duhovna in duševna bitja, stanje našega duha pa se kaže v vsakdanjem življenju. Če nismo zadovoljni s sabo, s tistim, kar se okoli nas dogaja, in če na to nimamo vpliva, se počutimo nemočne. To lahko vodi do apatije in ko se preseže kritična meja nezadovoljstva, lahko prihaja do nerazumnih odločitev, česar si nihče ne želi. Nobena družba si ne sme in ne more privoščiti, da bi z ljudmi manipulirala do te meje ali mere, ko racionalno postane iracionalno. Pravo vprašanje je, kako bomo vse te materialne in duhovne stiske, ki tarejo svet in ljudi, premagali. Menim, da bo to uspelo le tistemu, ki bo sposoben spremeniti človeško naravo. To pa je ob vseh dosedanjih neposrečenih poskusih »inženirjev človeških duš« sposoben edinole Bog. 
 
In vloga Cerkve danes?

Po naši protestantski definiciji je cerkev tam, kjer se evangelij čisto oznanja in se zakramenti pravilno podeljujejo. Cerkev ni le človeška ustanova, je božja ustanova in kot taka ima svoje poslanstvo. To poslanstvo moramo videti v dvojni nalogi njenega dela. Je mesto, kjer se oznanja božja beseda, in je prostor, kjer se ljudje počutijo, kot da so doma, in kamor se lahko obrnejo v duhovni ali materialni stiski. Cerkev je vedno skupnost, ki živi in dela v tem svetu in za ta svet. 
 
Naš človek je bil vedno strpen, skromen, znal je (pre)živeti v različnih neprijaznih razmerah. Današnji prekmurski, pomurski človek nosi veliko bremen.

Toleranca, strpnost, medsebojna pomoč … so vrednote, ki so potrebne za preživetje. Prag strpnosti pa pade, če se počutimo ogrožene, tako v materialnem kot v duhovnem pogledu. Težko si predstavljam zadovoljnega človeka, ki nima socialne varnosti ali je preobremenjen s tem, kako bo preživel. Nad tem se moramo cerkev in vsi, ki sooblikujemo ta prostor, zamisliti. Prekmurci, Pomurci smo tolerantni, ta naša strpnost je pogojena tudi z geografskim položajem. Toda marsikaj moramo odločneje vzeti v svoje roke. Tudi pomoč se ne sme razumeti kot miloščina, ki nam jo drugi velikodušno dajejo. V Sloveniji duhovne in materialne razvojne paradigme ne bi smeli graditi na ustanavljanju SOS-trgovin. Slovenija ima dovolj duhovnih in materialnih potencialov, le da je to nacionalno bogastvo treba 
pravičneje razporediti.

Letos je leto Števana Küzmiča, pomembnega protestantskega duhovnika, pisca, snovalca prekmurskega jezika in narodnega buditelja. Bi bilo življenje Prekmurcev zaradi tisočletne izoliranosti od slovenskega naroda drugačno, če njega in njemu podobnih ne bi imeli?

Težko je odgovoriti na hipotetično vprašanje, marsikaj pa je drugače, če narod nima svojega temelja, svojih knjig, Svetega pisma v maternem jeziku. Tudi mi smo na srečo imeli veliko pomembnih mož, ki so nam dali jezik, knjige, vero in kulturo. Ampak evangeličanskih reformatorjev, duhovnikov in piscev ter slovenskega protestantizma ne moremo obravnavati le s kulturnega, jezikovnega, narodnostnega vidika. To so sicer pomembni konstitutivni elementi za nastanek naroda in države, prav tako pomembno pa je njihovo versko delovanje. V tistih burnih časih brez prave in globoke vere njihova dela ne bi zagledala luči sveta in iz te vere je zrasla naša evangeličanska cerkev, ki je cerkev Svetega pisma, cerkev globoke vere in cerkev, ki je šla skozi zgodovino in hodi skupaj z nami še danes. Protestantizem in reformacija nista le neko gibanje, ampak izraz tega, kako globoko so verni ljudje čutili. Tako vidim te vélike ljudi. Naj še spomnim, da letos mineva 420 let od smrti Jurija Dalmatina, ki je Slovencem dal prevod celotnega Svetega pisma v slovenščini.
 
Celotni intervju z Gezo Ernišo najdete v zadnji številki Vestnika.