Po 21 letih medalje za pogum v Gornji Radgonitorek, 31.01.2012
avtor: Andrej Bedek
Obramba ministrica Ljubica Jelušič je podelila medalje za hrabrost petih teritorialcem in prostovoljcu iz Gornje Radgone, ki so se izkazali med osamosvojitveno vihro 1991. Darko Muc, Matjaž Perša, Robert Poberžnik, Stanislav Rojko in Aleš Slanič so kot ognjeni vod TO s protioklepnim orožjem napadli oklepno enoto Jugoslovanske vojske, Marjan Himelrajh pa je sodeloval pri napadu z molotovkami na oskrbno kolono vozil, ki je šla na pomoč obkoljeni enoti polkovnika Berislava Popova.
V nagovoru se je Jelušičeva spomnila na pogum številnih udeležencev v vojni za samostojno Slovenijo, med drugim pa si je zastavila vprašanje, ali smo takrat borili za to, kar imamo danes. »Medalje in krogle nikoli ne zadenejo pravih prsi,« je še povedala ministrica za obrambo. Podelitve so se tudi udeležili načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor Alojz Šteiner, župan Anton Kampuš in novoizvoljeni poslanec Dejan Židan.
NOVI VESTNIK - Poglejte videoposnetek.
» več
Dominik Bagola na Murskem valu - Vsestranski pomurski ustvarjalec Dominik Bagola v...
» več
Priznanje za Porabko Nikoletto Vajda-Nagy - Urad vlade za Slovence v zamejstvu in...
» več
Comenius na OŠ Beltinci - Ta teden, od 21. do 27. maja, je Osnovna šola Beltinc...
» več
Svet OE KGZS MS o govedoreji in Skladu kmetijskih zemljišč - Na Kmetijsko gozd...
» več




































Mogoče pa včasih le drži.
Dejstvo pa je, da je bilo precej ljudi takrat mobiliziranih in so sodelovali vsak na svoj način.
Zanimivo pa je res, da so pa, za ene sam vem in jih poznam, določena priznanja pa dobili tisti "tapravi", ki so po politični liniji zraven ali pa jih je nekdo iz politične linije predlagal.
Enega poznam osebno, ki je bil skrit in je dobil priznanje.
No, to so bila priznanja, ki so se delila že v prejšnjem tisočletju "najbolj zaslužnim".
Seveda pa večina sploh noče nič imeti in ne rabijo nobenih zapisov, kaj in kje se je dogajalo, ker so bili zraven za svojo svobodo in svojo domovino in ne za papirje in barvno plehovje.
Očitno zlahka sodiš o drugih in najbrž priznavaš ter ceniš samo tiste dogodke kjer si bil sam zraven. V tvojem pisanju je čutiti tudi prizadetost in razočaranje. Gotovo se prištevaš med prezrte. Nisi edini. Nasprotno. Kar precej vas je. Pa ne zato, ker bi vas kdo hote spregledal. Največkrat je razlog predvsem v tem, da veliko dogodkov in prispevkov enostavno ni nikjer zabeleženih. Po vojni pristojni organi niso izdelali vseh potrebnih pregledov in izpeljali postopkov, ki bi zagotovili vsaj približno pravično razdelitev priznanj. Zato se je zadnjih 12 ali 13 let s tem ukvarjala naša veteranska organizacija in se prebijala skozi mnoge birokratske ter druge ovire. Pri tem je izhajala iz znanih in preverjenih podatkov in uspela vsaj za velik del tistih najzaslužnejših.
Če meniš, da tvoj osebni prispevek ni dobil primernega mesta v javnem spominu to še ni razlog za žalitve in blatenje tistih, ki jim je to uspelo. Raje spravi svojo resnico na papir in jo objavi.
Vidiš Iztok, če bi sodeloval in nosil glavo v torbi ne bi pisal neumnosti. Dejstvo je, da so dobili odlikovanje nepravi ljudje. Medalje si zaslužijo vsi in ne samo nekateri posamezniki, ki so takrat imeli dobre veze na občini. Saj bo resnica enkrat prišla na plan!
Glede na to kako si vrgel kamen si najbrž brez napak in pomanjkljivosti. Vsa tvoja ravnanja v življenju so gotovo lahko vzor tako sodobnikom kot zanamcem. Večina od ostalih navadnih smrtnikov nimamo takšne sreče. Če si temeljito izprašamo vest hitro najdemo kaj na kar nismo ravno ponosni in bi, če bi le bilo mogoče, z veseljem popravili za nazaj. A s kakšno moralno pravico si ti, "leo64", zaslužne udeležence osamosvojitvene vojne kar počez označil za preprodajalce mamil? Že res, da je bil med dobitniki medalj tudi kdo, ki je imel spodrsljaje in je zanje pravici moral odslužiti svoj dolg. A vsi brez izjeme so bili v času spopadov, skupaj z mnogimi drugimi soborci, brez pomislekov in zavestno pripravljeni izpostaviti lastno življenje za svojo domovino. Zato ni primerno, da ob tem navajaš tragične žrtve, ki so nastale zaradi nesrečnih naključij. In ali se ti ne zdi, da so tisti, ki ti vzbujajo pomisleke, od takratne življenjske preizkušnje naprej tudi sicer postali drugačni ljudje?
Kaj pa so bili tisti, ki so izgubili življenje. Kot na primer, Gaube?