Je učenje danes vrednota? ( Prva oseba ednine)torek, 09.06.2009

Kako zelo se strinjam z gospodom Evaldom, čeprav je med nama razlike 24 let. Kar pomeni, da sva odraščala v različnem času, ko so bile pomembne različne vrednote. Ali pač …Najbolj se me je dotaknil Evaldov stavek, da ga starši niso obremenjevali s pričakovanji. To je namesto njih počel sam. Zakaj govorim o tem. Bliža se namreč konec šolskega leta. In z njim spričevala in šolski uspeh. Čeprav je ta formalno ukinjen, so ocene vendarle zgovorne. Ker sem tudi sama mama in imam šoloobvezno hči, se večkrat sprašujem, kaj so moji starši počeli drugače od tega, kar počneva jaz in hčerin oče? Sem pač med tistimi starši, ki želijo svojemu otroku privzgojiti, da je učenje vrednota. In ne nagrada. Ko se pogovarjam z učitelji, večinoma tarnajo, da se otroci ne učijo, da jim je vseeno, kakšne ocene imajo, da ne čutijo odgovornosti do znanja. Morda je to sicer malce posplošeno, pa vendarle. In ko se pogovarjam z učenci, ti še vedno pogosto pravijo, da bodo za dobre ocene tudi nagrajeni. Materialno, kako drugače. Popolnoma zgrešeno se mi zdi, da starši otroka motivirajo za učenje in čim boljši uspeh z razno raznimi nagradami. Roko na srce – vsi bi radi imeli uspešne, pridne, inteligentne otroke. A vedno ni tako. Vsi bi si želeli, da bi bilo zaupanje med starši in otrokom popolno. A ni vedno tako idealno. Otroci potrebujejo kontrolo, koliko, bi rada vedela tudi sama. Če bi naš otrok potreboval več naše kontrole, pa naj si bo osnovno - ali srednješolec, pa je je bilo z naše strani premalo in zdaj uspeh ne bo po naših pričakovanjih – po toči zvoniti je prepozno. In tu se mi spet zastavlja vprašanje, kako otroku privzgojiti, da je učenje vrednota, da je to pravzaprav edino, kar mora početi med odraščanjem? Zakaj ga je potem sploh potrebno priganjata k učenju? Ali pa je spet vse skupaj povezano z našimi prevelikimi pričakovanji? Mi jih imamo, otrok ne. Česa nam ni uspelo, med tem ko naši staršem je? Kakorkoli že, težko pričakovane počitnice so pred vrati. Veliko strpnosti želim staršem, katerih šolarji ne bodo prinesli ocen po pričakovanjih. Šolarjem, da razmislijo o svojem neuspehu. In še – pustimo otrokom, da preživijo počitnice, kot si želijo. Če želijo biti ustvarjalni, naj bodo, taborov in delavnic je dovolj. Če pa želijo zgolj lenariti, zakaj pa ne. Saj so vendarle počitnice. In še pripisano – o vlogi učiteljev in šolskega sistema nasploh za uspeh oziroma neuspeh šolarjev, pa v kakšni drugi rubriki »prva oseba ednine«.