Bo kadrovski deficit ukinil pomursko oblačilno industrijo?ponedeljek, 30.01.2012

Nedavno so se sestali vsi pomembnejši pomurski igralci v oblačilni industriji z željo, da revitalizirajo še pred nekaj leti uspešen in kakovosten tekstilni program na Srednji tehniški in poklicni šoli, saj ugotavljajo, da sodobne proizvodnje ne bodo mogli nadaljevati brez tehnološko ustrezno usposobljenega kadra. O tem, koliko so pripravljeni vložiti v to, da bo šolanje za tekstilne poklice ponovno zanimivo, niso govorili.

Kljub tradiciji in veliki moči te panoge v regiji ima odnos do izobraženih kadrov v tekstilu zanimivo zgodovino. Izobraževanje in vlaganje v kadre nikoli, vsaj v zgodovini Mure, ni bilo predmet poslovne filozofije tega podjetja, ampak predvsem odsev tega, kaj in kako so jim diktirali tuji, predvsem nemški partnerji, za katere so šivali konfekcijo. Če se ozremo na Nemčijo in vpetost Pomurja v ta gospodarski prostor, ga lahko obravnavamo na dveh ravneh. Pri obeh je treba izhajati iz druge polovice šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Nemčija je pri izhodu iz takratne recesije uporabila dva modela rasti. Prvi, ki se je nanašal na investicijsko dejavnost in kovinskopredelovalno – predvsem avtomobilsko – industrijo, je bil »uvoz« delovne sile. S tem je ne samo nadomestila pomanjkanje lastne delovne sile v hitro rastočih panogah, ampak je z uvozom cenejše delovne sile umirila zahteve po rasti plač domače delovne sile, po drugi strani pa je s tujimi delavci močno dvignila rast domače porabe in s tem pozitivno vplivala na gospodarsko rast.

Drugi je bil prenos dela v tuje države, in to v dejavnostih, kjer domača proizvodnja ni prenesla stroška uvoza delovne sile. To pa je bil tekstil. Šlo je le za prenos šivanja. Vsa druga dela so nadzorovali tuji partnerji. Starejše delavke Mure še vedo povedati, kako so ob vsaki liniji tekočega traka pri vhodu in izhodu stali nemški kontrolorji kakovosti, ki so se včasih brezobzirno, izživljali pri pregledovanju končnih izdelkov. Ob tej poslovni filozofiji je nastal prvi »konflikt interesov« med kadrovsko politiko in pojmovanjem izobraženega delavca takratne Mure in vsebino programov, ki so se izvajali na vajenski šoli. V Muri oziroma njeni kadrovski službi je prevladalo stališče, da za doseganje visoke produktivnosti v tovarni najbolje izobrazi/»robotizira« delavce njihov učni center v Gregorčičevi ulici. V drugi polovici sedemdesetih let se je ta usmeritev nenadoma spremenila. Ne zaradi spremembe miselnosti v naši tekstilni industriji, ampak zaradi sprememb v Nemčiji. Ta je z razvojem ostajala brez ključnih kadrov za razvoj in tehnološko pripravo proizvodnje (modelarji), ker so poklici postali statusno in tudi drugače nezanimivi. Tako so nosilci proizvodnje postopoma prenašali tovrstna dela v svoje dodelavne/»lohn« izpostave. V drugi polovici sedemdesetih se je tako kadrovska strategija Mure nenadoma močno spremenila. Kar naenkrat se je cela vrsta mladih znašla na šolanju v Zagrebu, kjer so pridobili znanja, s katerimi so lahko prevzemali vitalne dele proizvodnje in ohranili kakovost na zahtevaniravni. Ob tej spremembi se je spremenil tudi odnos do znanja zunaj znamenitega Murinega centra. Za mehek kadrovski prehod, in da je Mura prišla do zadostne kritične mase znanja v tehnološkem delu proizvodnje, sta bila pomembna dva dejavnika. Najprej zaposljivost in zatem dobre plače. Te so bile delno posledica visoke produktivnosti na eni in ustvarjanja ekstraprofita na drugi strani. Gre za dohodek/»šticungo« iz ustvarjenih deviznih prilivov oziroma prodaje deviz na domačem trgu. Da je imela Mura konkurenčno prednost ravno zaradi kritične mase tehnološkega znanja, dokazujejo tudi ponudbe velikih trgovskih verig v Nemčiji, ko so te začele proizvodnjo lastnih blagovnih znamk, Muri, da prevzame celoten razvoj in proizvodnjo oblačil za te blagovne znamke, vendar se Mura takrat za tovrstno sodelovanje ni odločila.

V novejšem času so se ta razmerja podrla, kljub vsemu pa so Mura in druge družbe, ostale vpete v evropski tekstilni ali oblačilni prostor ravno zaradi tehnološkega znanja. In zdaj, ko se je še delujoči del oblačilne industrije znašel pred nemškim poklicnim sindromom iz sredine sedemdesetih (beg mladih iz tekstila), je tu znak za alarm. S sedanjo aktivno generacijo delavcev in znanja lahko vsi skupaj preživijo največ pet do deset let. Če ne bodo premogle in imele v zalogi svežega znanja, lahko načrtujejo svoj počasni zaton. In tu smo pri ključnem problemu, da znanje ni in ne more biti odsev trenutnega navdiha, ampak je potreben aktiven odnos do tega ključnega elementa ustvarjanja nove dodane vrednosti. Ne glede na vse hudo bi ob kolikor toliko resnem namenu dolgoročnega preživetja tekstilci morali razmišljati o šoli in programih, ko je zapirala svoja vrata. Prekinitev nekega izobraževalnega procesa za tako dolgo dobo ne pomeni samo, da bo novo znanje na voljo čez tri ali štiri leta, ampak bo približno toliko časa potrebovala tudi šola, da revitalizira znanja, ki jih bo ponudila v izobraževalnem procesu.