Verskih simbolov ne potrebuje vernik, ampak Cerkevponedeljek, 02.05.2011

Bojan Pristavec

Žalitev verskih čustev je po slovenski zakonodaji kazniva, žalitev verskega razuma pa ne. Običajno se diskriminacija razlaga s tem, da je vera nad razumom, da so verska čustva nekaj, kar presega razum in da v bistvu o verskem razumu sploh ne moremo govoriti. Vendar je to logična in teološka neumnost in je dejansko le politična manipulacija. Zakonsko določilo namreč ne pozna razlike med vero v Boga in vero v Cerkev, diskriminira ene državljane proti drugim in zato lahko povzroči natančno takšne posledice, kakršne naj bi po črki zakona sankcionirala.

Človek in žival se razlikujeta po stopnji razvoja razuma in zato tudi po čustvih. Osnovna čustva kot je strah, veselje in podobno, imamo in eni in drugi. To pomeni, da imajo tudi živali razum, kar sicer lahko opazujemo tudi po drugih znakih, pri domačih živalih tudi na osnovi enosmerne verbalne komunikacije. Pes, na primer, razume veliko besed in se nanje lahko dosledno odziva, indijska vrana, na primer, pa besede celo izgovarja in jih smiselno uporablja. Vendar povprečnega človeka lahko užalimo oziroma prizadenemo v verskem smislu, žival pa ne. Razlika ni v čustvih, ampak v razumu.

Zdrav človeški razum z lahkoto razkrinka verske laži

Tako kot razlikujemo med ljudmi različnega duhovnega nivoja, razlikujemo tudi med različnimi nivoji vere. Pri uvodno omenjeni zakodaji se vsebinsko meša vera v Boga in vera v cerkev, kar je samo po sebi žaljivo za razum sodobnega človeka. Ko človekov razum doseže območje, ki ga ne more zaobjeti in raziskati, ve, da je naletel na nekaj večjega od sebe. Razum ves čas prodira 'navzgor' in se mu skozi čas odkriva vse več dotlej neslutenih skrivnosti, toda za človeka sedanje civilizacije bo vedno ostalo neko območje, kjer njegov razum omaga. Recimo temu območje božjega. To je območje resnične vere. Tu ni ne misli in ne besed, ni verskih simbolov; ni občutkov in ni običajnih človeških čustev. So samo stanja zavesti. To je območje, o katerem ne moremo govoriti in se o njem tudi ne moremo prepirati. Tu ni mogoče nikogar z ničemer užaliti in nikakršna cerkev nima tu kaj iskati. Duhovno povsem razvit človek se od povprečnega človeka – čeprav to ni vidno na običajni pogled – razlikuje bolj kot povprečen človek od šimpanza ali orangutana, s katerima si deli približno 98 odstotkov genskega zapisa. Telo polno razvitega človeka je tudi fizično drugačno, zgrajeno iz drugačne snovi, čeprav tega tehnične merilne naprave ne morejo zaznati. Zato lahko levitira, preseže omejitve gravitacije, povprečen človek in opica pa tega ne moreta.

Dogma je vedno povezana z ustrahovanjem

Območje, kjer nastajajo verski simboli in kjer lahko govorimo o verskih čustvih, je daleč pod nivojem povprečnega človeškega razuma, če temu pustimo, da svobodno deluje. Običajen človeški razum z lahkoto dojame, kaj Bog ni. Z lahkoto razkrinka verske laži in indoktrinacije in če mu dovolimo, da to zmožnost polno razvije, ga tudi nikakršna verska žalitev več ne doseže in nobene cerkve več ne potrebuje. Preventivno tu nastopi Cerkev – ne govorimo samo o RKC, ampak o kateri koli kanonizirani religiji – in vpelje dogme. Dogma je zapovedana resnica, o kateri ni dovoljeno kritično razmišljati, kaj šele dvomiti, dovoljeno jo je samo sprejeti. Tu gre vedno za stvari, ki bi jih razum z lahkoto spregledal, a si tega ne upa. Dogma je vedno povezana z ustrahovanjem, pa če ga v nekem trenutku občutimo ali ne; ob njeni vpeljavi je bilo ustrahovanje neizbežno, saj ji človeški razum sicer ne bi podlegel. Vedno je tudi neločljivo povezana z neko konkretno religijo, ki jo usmerja konkretna skupina ljudi. Dogma gre z roko v roki z indoktrinacijo že najmlajših otrok, po možnosti v okolju, v katerem otrok odrašča; pri nas je to klasična družina. Za primer vzemimo razpelo, simbol križanega Jezusa, ki ga pri nas vidimo na vsakem vogalu in še kje. Vsak 'neopran' razum bi takoj ocenil, da gre za skrajno primitivno razkazovanje človeka v izjemno ponižujočem in mučnem trenutku. Prikazuje namreč skoraj golega križanega moža v trenutku mučeniške smrti.  Je torej barbarski poganski simbol zmage napadalca nad nemočno žrtvijo, podobno, kot so nekoč obešali obsojence na drevesa ob cesti. Stoji tam v pripeki in viharju, v dežju in snegu. Ta nesrečni kos prebarvanega lesa, z žeblji pribit na križ, običajno že hudo načet, v resnici opominja svoboden razum: „Misliti s svojo glavo in iskati pravo resnico je strogo prepovedano!“ Nam pa so že v zgodnjem otroštvu starši, indoktrinirani od svojih prednikov, vsak dan vtepali v glavo, da gre za podobo Božjega sinu, ki je od mrtvih vstal, da bi nas grešnike odrešil. In seveda, da nam ni treba v življenju storiti nič drugega, kot verjeti in ubogati tistega, ki nam to razglaša. Za svobodno mislečega je to v nebo vpijoča žalitev verskega razuma in nima nič opraviti z resnično vero v Boga.

Vera je notranja, neposredna vez med človekom in Bogom

Verskih simbolov ne potrebuje človek, ampak jih potrebuje Cerkev. Le tako lahko združi množice ljudi pod eno zastavo, jim vsili svoj pogled na svet in jih tako zmanipulirane popelje, kamor se ji zdi. Na vojne pohode in v verske vojne, v boj proti čarovnicam in zlim duhovom, v izdajo brata, soseda in lastnega naroda, v sovraštvo in pobijanje sočloveka drugačne vere. Ko to razumemo, razumemo prav tako, da ni razlike med svetimi vojnami, inkvizicijskim družbenim redom, komunizmom, nacifašizmom in terorizmom / protiterorizmom. Vsi se napajajo iz istega vira in vsi delujejo na istem območju, tam, od koder je en in edini Bog odvrnil svoj pogled. Človek lahko čez noč preseže svoje dotedanje razumevanje – in s tem svoja potencialna čustva. Ko se mu posveti in spozna, za kaj gre, zjutraj lahko vstane in gre na delo, na videz tak kot včeraj, a osvobojen okovov vsake verske dogme. Cerkev pa tega ne more. Če pade dogma, pade Cerkev. Pri tem je treba ponovno poudariti, da ne gre samo za to ali ono Cerkev kot institucijo, ampak za vse primere indoktrinacije s tako imenovano vero, ki to ni, pa če se sklicuje na Boga ali ne – isto je.

Človek sam po sebi ne more biti nikoli užaljen, ker veruje v Boga. Vera je notranja, neposredna vez med človekom in Bogom, ki je človek ne razglaša pred drugimi in ga glede tega ni mogoče žaliti ali kakorkoli prizadeti. Resničen vernik in resničen ateist se ne prepirata. Če ugotovita, da se v temeljnih človeških vprašanjih ne strinjata, se začneta pogovarjati o kakšnem drugem, manj zasebnem vprašanju. Vernik te ali one Cerkve je seveda v drugačnem položaju. Reagirati mora na vsak zunanji dražljaj, ki posega na področje verske dogme te ali one religije. Če ne reagira sam, ga bodo na to, bolj ali manj grobo, opomnili njegovi verski voditelji. Paradoksalno, resnični in pošteni ateisti so tista posebna skupina ljudi, zaradi katerih je zakonsko preganjanje žalitev tako imenovanih verskih čustev sploh možno. Ne razumejo namreč razlike med vero v Boga in vero v Cerkev, ker se s tem ne ukvarjajo in tudi niso običajna žrtev gonje proti drugače mislečim. Zato tovrstne manipulacije Cerkve tolerirajo tudi v demokratični ureditvi. Cerkve namreč ne motijo pravi ateisti in v resnici njih praviloma ne napada, čeprav skuša delati tak vtis. Motijo jo ljudje, ki verjamejo v Boga, v Cerkev pa ne. Zato se pravi ateist zgane šele takrat, ko je nasilje v družbi kot posledica verske manipulacije že postalo vsesplošno. Žal pa je takrat prepozno.

Globoko religiozno odkritje znanstvenega razuma

Prav v 'tem času' se odvija veličasten eksperiment, edinstven v vsej zgodovini sedanje civilizacije, ki bi meje človekovega razumevanja lahko ponesel prav do roba materije, pred vrata Božjega. Torej v čas, le drobec drobca trenutka oddaljen od nastanka sveta, tako imenovanega Velikega poka. V švicarskem Cernu s pospeševalnikom LHC skušajo 'izolirati' tako imenovani Higgsov delec (Higg's particle), o katerem so začeli razmišljati v začetku 60-tih let prejšnjega stoletja. To je delec, katerega energijsko polje 'materiji' podeli 'maso' in bi ga lahko primerjali s tistim, kar so v grški antiki poimenovali atom. Z našega vidika lahko rečemo, da iščejo trenutek, ko se božansko dotakne potencialne materije, ko jo torej ustvari. Človekov razum bo torej kmalu prišel do meja razumevanja materije, vendar te meje, tak kot je sedaj, ne more prestopiti. Celo takrat ne, ko gre za najbolj izobražene in inteligentne znanstvenike – ta prehod je pač prihranjen za višje nivoje razumevanja. Kvalitativni preskok materialne znanosti ponese civilizacijo na višji duhovni nivo in obratno, višja duhovna spoznanja omogočijo ljudem nove znanstvene dosežke. Pomislimo na kvantno fiziko, optične tehnologije in podobno. Pomislimo na Einsteinovo enačbo E=m*c** oziroma m=E/c**, ki nam pove, da sta energija in materija dve plati iste zgodbe. Materija je enaka energiji in obratno, vmes je le pretvornik, svetloba. To je bilo brez dvoma globoko religiozno odkritje znanstvenega razuma. Lahko bi rekli, da materija in energija temeljita na svetlobi, svetloba pa je odsev Božanskega v materialnem svetu. Lahko bi rekli tudi besedo o tem, na koga je mislil Jezus, ko je rekel: 'Ti si Peter (Skala), na tebi bom sezidal svojo Cerkev ...'. Jezus je 'svojo cerkev' utemeljil na svetlobi, le na čem drugem bi jo lahko. To sporočilo je v naš čas prinesel eden njegovih duhovnih naslednikov, Albert Skala, ein Stein.

Razum in vera gresta z roko v roki in ju nima smisla ločevati. Če hoče zakonodajalec zaščititi versko svobodo in vernike, naj zaščiti svobodo posameznika kot takega, on pa se bo sam odločal, kaj bo verjel in česa ne. Žalitve, ogrožanje in drugi necivilizirani odnosi med ljudmi sodobne družbe so splošen problem, ne glede na to, ali gre za takšno in drugačno vero, raso, narodnost, spolno usmerjenost, socialni status, ali karkoli drugega. Tako naj bodo tudi sankcionirani. Saj človek ne naseda samo manipulacijam Cerkve, ampak tudi množici drugih institucij in njihovih manipulacij. Nobenega razloga pa ni, da bi verniki katerikoli konkretne Cerkve, po njenem ukazu, svoje verovanje, strahove, travme in občutke ogroženosti vsiljevali drugim ter bili pri tem še zakonsko zaščiteni. V času, ko človeštvo dosega tako visoke nivoje razumevanja, da je že skoraj na pragu znanstvenega dokaza obstoja Božjega, je skrajno neprimerno, da bi se vračali v obdobje inkvizicijskega sodstva, križarskih vojn, preganjanja čarovnic, izganjanja hudiča in drugih nezaslišanih poniževanj človeka, njegovega razuma in dostojanstva.

Za konec. Tako imenovani verski simboli niso verski, saj jih resničen vernik ne potrebuje. Niso niti kulturni simboli. Taka opredelitev je zgolj poskus dodatne kamuflaže. So instrument institucionalne religije, ki ga ta potrebuje za uveljavljanje in razkazovanje moči in vpliva. So torej politični simboli.

Škofja Loka, 6. maja 2008