Veganstvo v orlovem gnezdupetek, 16.09.2011

Slikanje veganstva v zadnjem mesecu kot nesprejemljivega in

problematičnega, sočasno pa - v navidezno odprtem liberalnem diskurzu

-  kot obrobnega in s tem odklonskega, podprto s senzancionalističnim

medijskim poročanjem, je slovenske veganke in vegane prisililo v

pozicijo pro & contra in dokazovanje lastnega zdravja ter zdravja

njihovih otrok. Kljub vsej kredibilnosti poročanja o vse večjem

številu zdravih veganskih otrok, kljub smernicam vseh uglednih

organizacij za človeško zdravje in nutricionistiko in kljub vse

večjemu številu epidemioloških raziskav, ki potrjujejo normalen razvoj

otrok, ki sledijo uravnoteženi veganski prehrani, pa defenzivna drža

ne zadostuje, saj ne pokaže na osnovno hegemonijo, ki veganstvo

stabilizira kot predsodek. Retorika slovenske medicinske stroke je

izgrajena na družbeno nepluralni in človeško izključujoči logiki. S

pomočjo medijev vzdržuje predstavo o vsejedstvu kot univerzalni normi,

veganke in vegane pa selektivno označuje kot odklonske druge. Na ta

način vpeljuje in legitimira posebno hierarhično razmerje, v katerem

so veganke in vegani avtomatično označeni za podrejene in nezaželene

glede na predstavnike večinske prehranjevalne skupine. Diskriminacija

postane še posebej očitna v izključevanju in marginalizaciji mater

vegank in prevpraševanju njihove kompetence za odgovorno starševstvo,

ki načenja vprašanje temeljnega človekovega dostojanstva.

 

Normativizem v kontekstu vsejedega prehranjevanja pa ne utemeljuje

zgolj strukturne diskriminacije po načinu prehranjevanja, ampak

podpira in legitimira človeško dominanco in  sistem izkoriščanja

živali v zahodni družbi, tj. pojmovanje živali kot objektov prevlade

in njihovo blagovno vrednost. Eden od načinov spodjedanja

samoumevnosti vsejede norme v zahodni družbi je etično veganstvo.

Etično veganstvo ni zgolj prehransko vprašanje, ampak je kompleksen

družbeno-politični pojav, v ozadju katerega je močna etična namera

posameznika. Etično veganstvo pomeni zavrnitev zamisli o popolni

človeški superiornosti nad živalmi in pripoznanje temeljnih moralnih

dolžnosti ljudi do živali - pripoznanje splošne moralne pravičnosti.

Po načelu splošne pravičnosti etične veganke in vegani zavračajo vse

vrste uporabe živali - za prehrano, obutev, oblačila, biomedicinska

raziskovanja, šport, zabavo. Globji kot so v nas vpisi

antropocentričnih vrednot, bolj nerazumen, težaven in nepraktičen se

nam bo zdel ta predlog. Bolje kot razumemo naravo živalske izkušnje in

prepoznavamo, kako je podobna naši lastni, bolj se bomo zavedali, kako

ožimo pojem pravičnosti, s tem da ga omejujemo na človeško sfero.

 

Vsekakor je pomenljivo, da se družbena marginalizacija in

diskriminatorna obravnava vegank in veganov krepita prav tam, kjer

medicinska stroka ne izpolni svojega dela naloge, ki se nanaša na

enakovredno obravnavo ter na z njo povezano enako dostopnostjo do

nutricionističnih informacij. Slovenska medicinska stroka podaja

smernice zgolj za vsejedo prehranjevanje, od veganstva pa se ogradi, s

tem da ga ožigosa za ekstremno težko dosegljivo, če ne kar škodljivo;

javnosti ne zagotavlja empirično preverjenih informacij o razvoju

veganskih otrok, ampak jo zavaja z rezultati raziskav, opravljenih na

neveganskih otrocih; nosečnicam vegankam ne nudi strokovne podpore in

nutricionističnih nasvetov, ampak skuša spreminjati njihova etična

načela. Upravičeno se nam zastavlja vprašanje, ali je to za

strokovnjake, ki prihajajo iz kliničnega okolja, etično sprejemljivo.

Vsa dvoličnost slovenske medicinske stroke se pokaže v primeru

določenih pomanjkanj ali bolezni - ta so pri vsejedih predstavljena

individualno, pri veganih pa konsistentno izenačena z vrsto

prehranjevanja. Na ta način se promovira tudi povsem zavajajoče

pojmovanje, da je veganski način prehranjevanja potencialno škodljiv,

medtem ko naj bi bila po logiki take obravnave vsejeda prehrana a

priori zdravju koristna.

V kontekstu različnih praks, povezanih z ustvarjanjem marginalizacije

in neenakosti, bi si bilo zanimivo zamisliti družbeni odziv na,

denimo, homoseksualne veganske starše. Le kako bi potekal diskurz, ko

bi prišel otrok, ki ga vzgajata dve lezbijki veganki, v šolo z

raztrganimi platnenimi copatki? Vprašanje, ali je luknja v platnenem

copatku posledica veganstva ali homoseksualnosti staršev, bi

najverjetneje sprožilo nerešljivo dilemo.

 

 

Dr. Branislava Vičar, Za živali!, društvo za uveljavitev njihovih pravic

 

www.zazivali.org, info@zazivali.org