Trpljenje ni božja volja, kot je trdil bivši papežsreda, 31.08.2011

Znano je, da je bil bivši papež Janez Pavel II. zelo pogosto bolan in je v času svojega pontifikata prestal veliko operacij. Množica vernikov je bila pogosto priča njegovemu trpljenju, zlasti pred smrtjo. V knjigi Pustite me oditi, Moč nemoči Janeza Pavla II. so avtorji Stanislaw Dziwisz in Czeslaw Dražek, Renato Buzzonetti – Angelo Comastri  podrobno opisali papeževo doživljanje in smisel trpljenja. Osrednja papeževa misel v knjigi je, da »vsaka človeška oblika bolečine nosi v sebi obljubo odrešenja.«

Ali ni to manipulacija in veliko zavajanje ljudi, kajti s tem je papež izjavil, da je bolečina pogoj za naše odrešenje, torej, da pridemo nazaj k Bogu. V resnici večino ljudi bolezen še bolj oddalji od Boga, kajti začnejo igrati vlogo žrtve, iščejo krivce za trpljenje pri drugih ljudeh, obsojajo Boga in postanejo zadirčni ter depresivni. Le peščica ljudi začne po zakonu setve in žetve vzroke za svojo bolezen in usode iskati pri sebi. In glavni vzrok za bolezni in usode je napačen način razmišljanja ter delovanja, poleg tega imata pomembno vlogo tudi nezdrava prehrana in premalo gibanja. Ta peščica ljudi sprejme odgovornost za svoje zdravje in začne delati na sebi. V svoje življenje vključijo več rekreacije, bolj zdravo prehrano, začnejo spoznavati svoje grešne,razdiralne misli oz. napačne vzorce mišljenja,delovanja in jih odpravljati. Najboljši recept za ponovno pridobitev krepčilnega zdravja nam je dal Jezus iz Nazareta, ko je rekel, naj spoznamo svoje grehe, jih iz vsega srca obžalujemo, se ljudem opravičimo, jih prosimo, da nam odpustijo in tudi mi odpustimo drugim ter  poravnamo škodo, če je to še možno in se odločimo, da teh grehov v prihodnosti ne bomo več počeli.  Na ta način bo iz vedno bolj očiščene duše v naše telo začelo pritekati več duhovne energije.

Papež pravi, da je bilo trpljenje vernikov v korist njegove službe

Ali je papež kdaj bolnim vernikom dal takšne praktične nasvete? Jim je rekel, da so po zakonu setve in žetve sami povzročili bolezni in usode? Ni znano. Namesto tega je: »bolnike spomnil, da so, čeprav zaradi svojega telesnega stanja slabotni in bolni, tudi »zelo močni: tako močni, kakor je močan križani Jezus Kristus. Glejte,« je nadaljeval sveti oče, »podobni ste njemu. Skušajte izkoristiti to moč v blagor Cerkve, svojih bližnjih, svojih družin, svoje domovine in vsega človeštva. Pa tudi v korist papeške službe, ki je, glede na veliko pomembnost, tudi sama zelo slabotna.» In: »Zelo cenim molitev bolnikov, priprošnjo teh, ki trpijo. Tako zelo so blizu Kristusu! Rad sem v njihovi družbi, ker se zavedam, da v njih živi Kristus. »

S takšnimi nasveti je papež  lahko naredil izredno škodo bolnim ljudem. Kajti morda so mnogi bolniki res mislili, da so podobni Jezusu Kristusu in so hvaležno še naprej pasivno sprejemali trpljenje. Ker so se skušali poistovetiti s trpljenjem Jezusa na križu, ki je sicer moral trpeti zaradi povsem drugih razlogov kot trpijo ljudje in kot je trpel papež. Resnica je ta, da so Jezusa zaradi izdajstva s strani tedanjih duhovnikov prisilili v trpljenje, s tem, ko so ga križali. On se ni dal sam pribiti na križ.

Papež se je želel primerjati s Kristusovim trpljenjem

Tudi sam papež je vlekel vzporednice s Kristusovim in svojim trpljenjem. Včasih se zdi, kot da je načrtno želel trpeti, da bi v ljudeh vzbudil sočutje, ganjenost. Da je igral vlogo mučenika. V knjigi piše: »Bolezen svetega očeta je najbolj razkrila, kaj je pomenil ljudem z vsega sveta, ljudem, ki so ga v telesni nemoči spremljali z molitvijo, bližino in globokim sočustvovanjem.»  Cerkev se dobro zaveda, da z vlogo mučeništva dobiš od sledilcev veliko pozornosti, energije. In če sam trpiš, se veliko lažje povežeš z maso ljudi, kajti večina ljudi tudi trpi. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, 2.del, izdajatelj Verlag das Wort, je opisana papeževa nagnjenost k primerjanju z Jezusovim trpljenjem: »Na vprašanje, zakaj zaradi svoje bolezni ne odstopi, je Janez Pavel II. odgovoril: „Jezus tudi ni stopil s križa.“ Papež je torej potegnil paralelo med svojim telesnim trpljenjem in trpljenjem Jezusa iz Nazareta na križu. Nadaljujmo logično s to argumentacijo in vprašajmo: Je takrat Jezus iz Nazareta tudi šel na kliniko? Popolnoma logičen odgovor: Tega seveda ni mogel. Njega so vendar z žeblji pribili na križ. Ali ta miselna veriga ne ponazarja nečesa? Papeževa izjava je čisti cinizem. Človek, ki spada v skupino tistih, ki so Jezusa spravili na križ, Ga konec koncev pribili na križ in Ga brutalno ubili - tako rekoč „storilec“ - se zdaj primerja z žrtvijo. Človek se vpraša: Če bi človek, ki je bil Janez Pavel II., res hotel prenašati trpljenje podobno kot Jezus, Kristus – zakaj potem svoje bolezni ni prenašal? Zakaj je pustil, da so mu vedno znova pomagali zdravniki?«

Ali res bolni ljudje pomagajo pri odrešenju svojih bratov in sester?

Papež je ljudi prevaral tudi s trditvami, da je trpljenje Božja volja. V knjigi Pustite me oditi lahko preberemo njegovo izjavo: »Človeštvo potrebuje človeka na vozičku prav tako, kakor potrebuje inženirja, ki načrtuje mostove, hiše ali vesoljska plovila. Trpeči človek »kakor Kristus služi odrešenju in zveličanju svojih bratov in sester.» Če bi res vsak trpeči človek služil odrešenju svojih bratov in sester, potem danes praktično ne bi bilo več bolezni na tem svetu, vsi bi bili odrešeni. Resnica je ravno nasprotna: ljudje vedno bolj zbolevajo.

Še ena papeževa izjava: »Bog je dovolil, da sem v zadnjih mesecih okusil trpljenje, dovolil, da sem se znašel v smrtni nevarnosti. Hkrati pa mi je dovolil, da sem jasno in do konca razumel, da je to poseben božji dar meni človeku…« Je res trpljenje božji dar? Dajmo na tem mestu besedo evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu, ki je v knjigi Post za zdravje, avtor Marjan Videnšek, zapisal: »Ljudje pa hitro vidimo trpljenje skozi božjo voljo. Bodimo pošteni: trpljenje ni božja volja, če sam nalašč živiš narobe. Božja volja je, da si zdrav in ustvarjalen.« Povsem nasprotno od Peterleta pa so avtorji knjige zapisali: »Papeževi nagovori bolnikom so navdihovali ljubezen, prinašali uteho,… v luči vere kazali na krščansko razsežnost trpljenja, ki ni slepa usoda, marveč ima svoje mesto v skrivnosti božjega načrta odrešenja.«  Če je trpljenje skrivnost božjega odrešenja, zakaj so potem avtorji zapisali, da je »z atentatom trpljenje nasilno vstopilo v življenje svetega očeta.  Zdaj je pokazalo svoj pravi obraz, kar je bilo še bolj ganljivo.« Je potem skrivnost božjega odrešenja nasilno vstopila v papeževo življenje?

Bivši jezuit trdi, da so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost

Da je bivši papež skušal z vlogo mučenika okrepiti moč in vpliv cerkve, kaže tudi njegova izjava: »Razumel sem,« je dejal ob vrnitvi s poliklinike leta 1994, »da moram popeljati Cerkev v tretje tisočletje z molitvijo, z različnimi pobudami, a sem tudi videl, da to ni dovolj: pospremiti jo je treba s trpljenjem, z atentatom izpred trinajstih let in s temi novimi žrtvami.» Je bil tudi atentat na papeža načrtovan s strani Vatikana? Da  bi zaradi njegovega trpljenja v ljudeh prebudili sočutje in pridobili še več vernikov, pozornosti in energije?

Sedaj že pokojni, zelo vplivni bivši jezuit Alberto Rivera, ki je bil v samem vrhu Vatikana, je v svoji knjigi "Vatikanske ubice" (Vatikanski morilci, op.a.) zapisal, da  so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost. Citiram: »Nekdo bo vprašal: »Ali ni Musliman streljal na papeža in poskušal izvesti atentat na njega?« Da, jezuiti so to zelo dobro načrtovali. Množica ljudi je bila ganjena zaradi tega incidenta. To je povezalo papeža in ameriškega predsednika. Na oba so poskusili izvesti atentat in hitro sta postala prijatelja (ne pozabimo, da je Reagan kot prvi v zgodovini prisegel kot ameriški predsednik obrnjen proti obelisku, ki je krščanski (beri katoliški, op. a.) simbol svetne in verske prevlade na svetu). Papež je postal svetovno popularen in prejel je simpatije od vseh svetovnih voditeljev. Zaradi tega incidenta se je islam približal Vatikanu. Muslimani so bili zelo ponižni, ker so mislili, da je nekdo od njihovih ljudi streljal na človeka, ki predstavlja preroka Jezusa na zemlji, zato so islamski ajatoli papežu poslali opravičilo in sožalje. Čeprav se mnogim zdi to neverjetno, naj spomnim na podrobnosti atentata. Atentator Mehmet Ali Agca je bil eden od bolj poznanih evropskih kriminalcev in izkušen strelec. Streljal je iz oddaljenosti samo treh metrov. Vsak naboj je zadel papeža pod popkom. Očitno je, da ni imel namena ubiti papeža. On je enostavno sledil navodilom jezuitov. Ko je svet videl papeža, kako odpušča Mehmetu Ali Agci, ker je streljal nanj, praktično ni bilo muslimana, da ne bi občudoval »njegovo svetost«.  Mehmet Ali Agca je potem izjavil, da se želi krstiti v rimskokatoliško cerkev.«

Tudi Agca sam je leta 2010 po izpustu iz zapora izjavil, da je atentat na papež izvedel po naročilu Vatikana. In, da ni želel ubiti papeža, temveč samo raniti.

Zelo zanimiv je tudi podatek iz knjige Pustite me oditi, kjer je opisano dogajanje po atentatu: »Med operacijo so potrebovali 3150 ml krvi. Prve enote so pripeljali iz otroške bolnišnice Bambino Gesu, kjer so od leta 1979 naprej iz previdnosti hranili določeno zalogo za papeža.« Je Vatikan načrtno naročil zbiranje zaloge krvi posebej za papeža, ker je že vedel, da jo bo kmalu potreboval?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi