Namerno zapleten cerkveni postopek pri sumih pedofilijenedelja, 07.08.2011

Cerkveni postopek pri sumih spolnih zlorab mladoletnikov s strani klerikov je primerljiv civilnemu, pravi duhovnik Stres, vodja ljubljanske nadškofije. „Najprej je faza preiskovanja, ko preiskovalni sodnik ugotavlja, ali je sum sploh utemeljen. Preden sledi, ob potrditvi utemeljenosti suma seveda, pravi proces, je treba zadevo sporočiti v Rim na Kongregacijo za nauk vere. Ta odredi, kakšen bo proces. Po cerkvenem kazenskem pravu sta namreč možni dve procesni obliki: pravi kazenski proces pred sodiščem, z advokati, ki pa se navadno zavleče; druga možnost pa je upravna odločba, ki je v pristojnosti škofa. Škof lahko kot administrator, kot avtoriteta, vodja, na temelju raziskovanja in zaslišanja sam sprejme t. i. administrativni ukrep. Tak postopek je seveda hitrejši, ker pa ni običajen, mora Sveti sedež zanj dati dovoljenje. Da ga tudi v primeru, ko se iz predhodnega preiskovanja in zaslišanja zdi, da ne gre za kakšno zelo hudo ali zelo zapleteno zadevo,“ je še izjavil vodja ljubljanske nadškofije. (Družina, 7.8.2011)

Kot pravi duhovnik Stres, je cerkveni postopek primerljiv civilnemu. Ob tem se postavi vprašanje, ali je sploh mogoče primerjati cerkveni postopek s civilnim kazenskim postopkom – verjetno je imel v mislih le-tega, saj se v njegovem okviru obravnavajo na civilnih državnih organih pedofilski primeri?

Med cerkvenim in državnim pravom je vsaj ena bistvena razlika: Cerkveno pravo temelji na poslušnosti in podložnosti vernikov cerkvenim predstojnikom, državno pa na splošni svobodi posameznika. Tako cerkev v Katekizmu katoliške cerkve pravi: „Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi: da prejema zakramente, da se hrani z božjo besedo in dobiva oporo še v drugih duhovnih pomočkih Cerkve.“ „Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic,“ piše v 35. členu slovenske ustave.

Gre za dva popolnoma drugačna svetova. Katoliška cerkev si je s krstom podjarmila ljudi in jih spravila v stanje podložnosti, država pa priznava svojim državljanom splošno svobodo ravnanja in si ljudi ne „lasti“, kot to, kot že navedeno, dela cerkev. Verniki katoliške cerkve ne pripadajo več sebi, temveč cerkvi in so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero in se celo udeleževati misijonske cerkvene dejavnosti – torej širiti njen nauk. Državno pravo vsega tega od svojega državljana ne zahteva. Država spoštuje zasebnost državljana in mu celo omogoči, da se državljanstvu odreče in si pridobi drugega. Cerkev ne dopušča spremembe vere, enkrat katoliški vernik, „vedno“ katoliški vernik. Tisti, ki izstopi iz cerkve, konča v peklu, kjer trpi peklenske muke, uči cerkev.

Zaradi omenjenih razlik je jasno, da uvodoma navedena postopka v principu sploh ni mogoče primerjati. Glede na cerkveni nauk mora biti pedofilije osumljeni klerik poslušen do svojega predstojnika, ga ubogati in upoštevati s spoštovanjem. To pomeni, da mora svojemu šefu, najkasneje na njegov poziv, pojasniti zadevo, pri čemer mora seveda govoriti resnico, saj ga zavezuje zapoved Ne laži, ki jo uči cerkev. Osumljeni klerik nima pravice, da se brani npr. z molkom ali celo z lažjo, kot to priznava civilno pravo, temveč mora striktno govoriti resnico in zadevo pojasniti pristojnemu kleriku, pri čemer mora to, glede na cerkveni nauk, storiti s spoštovanjem in ljubeznijo. Nerazumljivo bi bilo, da bi osumljenec imel svojega odvetnika oz. zagovornika, kot ga ima lahko v civilnem kazenskem postopku, saj cerkvena resnica in poslušnost ne potrebujeta odvetnika. Seveda pristojni klerik že pozna dejansko stanje, torej ali je osumljenec pedofil ali ne, saj ima katoliška cerkev učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil visok cerkveni predstavnik duhovnik Saje (Mag, 11.10.2006). Po koncu postopka predstojnik izda sklep o tem ali je duhovnik storil očitano dejanje spolne zlorabe otrok ali ne. Jasno je, da se osumljenec, če je obsojen, ne more pritožiti zoper to odločitev, saj bi s tem prekršil svojo dolžnost poslušnosti. Postopek je tako lahko končan zelo hitro, mogoče v roku enega ali dveh mesecev. Vendar cerkev ne postopa tako. Zakaj?

V interesu katoliške cerkve je, da se zadeve zavlačujejo in s tem zvodenijo, kajti pedofilija in zlorabe otrok izhajajo iz samega bistva katoliške cerkve, so del njenega sistema in jih želi ohraniti. Zato je predpisala postopek, ki je zelo kompliciran, traja dolgo in je tajen. V tem postopku daje osumljencu določene pravice in to zato, da se zadeva čim dlje vleče. Teh pravic osumljenec nima podeljenih zaradi njega samega, zaradi njegove osebnosti oz. dostojanstva, temveč zaradi interesa cerkve. To so fiktivne pravice. Žrtev zanjo ni pomembna, saj če bi bila, bi bil postopek zelo hitro končan – za to ima vse vzvode v svojih rokah, kajti osumljenec mora po njenem nauku govoriti resnico in biti poslušen, skozi nadzor duhovnikov pa dobro pozna dejansko stanje zadeve in točno ve, kaj je na stvari.

Cerkveni kazenski postopek glede ugotavljanja pedofilije je torej predpisan tako, da se ne odkrije resnica ali pa vsaj čim pozneje. Cerkev v bistvu na ta način varuje storilca in kaznuje žrtev, ker si je upala prijaviti duhovnika, ki bi ga bilo potrebno gledati celo kot boga, kajti sveti Janez Vianney, arški župnik pravi: »Kadar je duhovnik pri oltarju in na prižnici, ga je treba gledati, kakor da bi bil Bog sam. O, kako nekaj velikega je duhovnik!“ (Drago Ocvirk: Med narcisom in Kristusom).

Vir: http://www.began.si/komentar.html , Vlado Began, avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!