Katoliška kultura smrtičetrtek, 04.11.2010

Lep uvodni blogerski pozdrav vsem na Pomurje.si. Tudi blog je – kot vse, kar počnemo – odraz nas samih. Tako bom seveda pisal o stvareh, ki me zanimajo zadnja leta, to pa je odnos demokracija – cerkev – diktatura in odnos cerkve (ter ljudi nasploh) do živali in narave. Z drugimi besedami bo glavno težišče mojega bloga na Pomurje.si poskus razumetja vzrokov našega bestialnega odnosa do živali in vse narave oz. zakaj se večina državnikov takoj po izvolitvi hiti priklanjat v Vatikan – pa naj bodo črni ali rdeči. Za pokušino je npr. spodnji moj članek. Naj za začetek še najavim, da bodo na tem blogu objavljeni tudi prispevki nekaterih mojih prijateljic in prijateljev, ki podobno razmišljajo kot jaz. Zato bo pod vsakim prispevkom podpis avtorja.   

Katoliška kultura smrti – predvsem glede odnosa do živali in narave

Najbolje bo, da začnem kar iz osebne izkušnje. Vegetarijanec sem od l. 1990 – torej nekje 20 let. Zakaj le, če pa nas v reklamah mesnopredelovalna industrija (industrija zakamufliranja živalskih kadavrov za človeško prehrano) prepričuje, da je jesti meso zdravo? Sicer nisem bil nikoli vnet mesojedec in vedno sem imel rad živali. Toda šele ko sem ne samo intelektualno spoznal, ampak tudi v svojem srcu začutil, da mora nekdo – to je živalca – umreti, da bi jaz in ostali mesojedci jedli, sem bil sposoben narediti postopne korake k vegetarijanstvu.

Poudarek je na postopnih korakih, torej brez mučenja in fanatizma. Kot je dejal irski dramatik in nobelov nagrajenec za literaturo – seveda vegetarijanec – George B. Shaw: »Živali so moji prijatelji, jaz pa prijateljev ne jem!« Torej zame je edini duhovno zakoniti motiv biti vegetarijanec, oz. še bolje veganec, etično moralni, ne pa zdravstveni ali lepotni.

Čeprav je tudi zdravstveni motiv - poleg duhovnega - zelo pomemben. Pa mi je nato že kar nekaj mesojedcev reklo: »Saj so tudi rastline žive in morajo za tvojo vegansko prehrano umreti!« Ja, tudi rastline so žive in občutijo. Moj dolgoročni cilj je, da bi se prehranjeval vegansko – teransko (terra = zemlja). Da ne bi jedel nobenih živil živalskega izvora in da bi jedel samo tiste dele rastlin, do katerih prideš, ne da bi rastlino poškodoval, kaj šele, da bi jo ubil, npr. sadje, stročnice, metuljnice, oreščki, žitarice. Pšenica dozori, umre in se posuši. Preden seme pade na tla, jo požanjemo. Ko je pšenica živa, je ne. Torej se lahko prehranjujemo, ne da bi trpel kdorkoli na tem našem planetu Zemlji – Terri. Zame vsebuje teranski način prehranjevanja ljubezen do vsega živega, tako rastlin kot živali. Toda v tem trenutku je pomembnejše od teranstva dejstvo, da tudi z vegetarijanstvom (torej, še jemo sir in solato) prispevamo k zmanjšanju in postopni odpravi neizmernega trpljenja živali. Pa npr. z nakupi kozmetike in čistil, ki niso klinično testirana na živalih. Saj v doslej znani zgodovini še ni bilo takega bestialnega in množičnega izživljanja ljudi nad živalmi, kot je dandanes.

Temeljni kamen višje stopnje teh grozovitosti kot v prejšnjih zgodovinskih obdobjih je vsekakor postavila Rimskokatoliška cerkev (RKC) z izbrisom dejstva, da imajo tudi živali dušo. Tudi zaradi odnosa katolicizma do živali sem se pred dobrimi petnajstimi leti IZPISAL iz RKC. Še danes se zaradi podpore Petrovega stola v imenu »boga« žrtvuje ogromno živali: klavnice, krznarske farme, lov, ribolov, poskusi na živalih, klanje živali za božič in veliko noč. Ja, res je. Danes katoliška duhovniška kasta živali ne mori več direktno, s svojimi rokami v cerkvah – kot je to počela tempeljska duhovščina v stari zavezi, ali pa še dandanes muslimani. Toda kakšen absurd! V imenu kneza miru, Jezusa Kristusa, in v Njegovo »slavo«, kneza miru, ki je prišel na ta planet tudi za živali in naravo, ne samo za ljudi, tečejo za oba največja katoliška praznika reke krvi na najbrutalnejši način ubitih živali – kar dandanes naredijo kar verniki sami. Po čigavem ukazu? Krutega katoliškega boga podzemlja? Kristus in Bog Oče-Mati nimata s tem nobene zveze! Kot so ugotovili veliki možje preteklosti: Mesojedi ljudje so resnično potujoči grobovi, v katerih so pokopane živali. Posvetilo in »blagoslov« pri umoru živali in zaužitju njihovih trupel pa daje katoliški kler – ali z žegnanjem šunke ali s Hubertusovimi mašami (žegen trupel divjih živali). In ni tako malo duhovnikov in župnikov, ki izživljajo svoje nizke, morilske strasti kot člani zelene, lovske bratovščine. Danes je tudi vse premalo znano, da je RKC l. 314, na koncilu v mali Aziji prepovedala in preklela vegetarijanstvo. Nadaljnih tisoč in več let so vegetarijancem, če se niso spreobrnili k mesojedstvu, vlivali tekoči svinec v usta ipd. Še do danes se RKC vegetarijancem ni opravičila, niti ni preklicala anateme nad njimi. Kaj šele, da bi priznala živalim dušo! Torej odločitve RKC iz preteklosti še kako veljajo tudi dandanašnji.

Če pomislim na katoliško blagoslavljanje orožja s strani vojaških kuratov, na vatikansko odobravanje »pravičnih« vojn, poskusov na živalih, uporabe živali za človeško prehrano in kot objekte za izživljanje morilskih lovskih strasti itd. – lahko brez sence dvoma ugotovim, da je RKC nosilka kulture smrti. So pa kleriki toliko pametni, da večinoma pustijo, da ubijajo drugi, oni samo uživajo »plodove«. Če je že prejšnji papež Janez Pavel II. npr. odobraval bombardiranje Bosne in Srbije, bi bilo edino logično, da se sam usede v bombnik in izpelje zadevo. Ne pa da umazan posel namesto cerkve opravijo posvetne države oz. vojaške zveze držav. Tako Vatikan kot samooklicana »moralna« avtoriteta lažje manipulira s svetovno javnostjo.

Tipičen vizualni sestavni del kulture smrti so nagačena trupla živali. Ja, najprej moraš ljudi prepričati, da je nekdo (npr. živali, drugoverci, ženske, Judje, Romi, homoseksualci, kulaki in ostali buržuji, .....) manjvreden oz. ničvreden, potem se objekti prepričevanja brez slabe vesti spremenijo v klavce in mučitelje. Primerov v zgodovini je ogromno. Še posebej učinkovito je, če ljudi prepričaš, da je to »božja« volja in jih »blagosloviš« s kakšnim versko-magijskim ritualom. Danes malokdo ve, da je še v začetku 20. stoletja stal v avstralskem muzeju nagačen aboridžin, to je predstavnik človeške rase, ki še danes živi v Avstraliji – in ki je do prihoda belcev edina naseljevala kontinent »tam spodaj«. Kako neverjetno aroganten prezir je moral biti prisoten, da je en človek ubil, nagačil in v muzeju razstavil drugega človeka. Danes te grozovitosti ni več v muzeju. Toda dosti domov po celem svetu – in tudi raznoraznih muzejev – se hvali z bolnim »okrasjem« nagačenih živali. S stališča enosti vsega živega, od koder izhaja univerzalni Božji zakon:«Ne ubijaj!«, ni razlike med nagačenim aboridžinom in nagačenim medvedom. Glede ljudi je otopelo in zmanipulirano človeštvo že spoznalo, da ni etično in civilizirano, da jih razstavljamo nagačene. Le kdaj se bo to spoznanje razširilo tudi na živali in bodo lastniki nagačene simbole kulture smrti odvrgli ter se sramovali svojega dotedanjega početja?

Jezusa Kristusa so pred 2000 leti izdali morilci živali in izdajajo Ga tudi danes. Kar je danes še bolj iztirjeno kot za časa Jezusovega življenja, je dejstvo, da se nosilci kulture smrti (to je RKC) sklicujejo na Njega, nosilca življenja – tudi življenja živali, rastlin in celotne narave. Ni slučajno, da tako kot so mučili Jezusa, danes mučijo živali in celotno Zemljo, našo mater – z blagoslovom duhovniške kaste, tako v Jezusovem času kot tudi sedaj. Zanimivi pa sta mnenji prejšnjega in sedanjega papeža, g. Woytile in g. Ratzingerja, o živalih, saj izstopata iz okvirja običajnega odnosa RKC do narave. Oba se zavzemata za izboljšanje odnosa ljudi do živali in izražata stališče, da je tudi živali ustvaril Bog, ne samo ljudi, zato jih moramo spoštovati itd. Prejšnji papež g. Woytila je celo ugotovil, da imajo živali dušo. Ko bi le bil naložil svojim teologom nalogo, da živalim dušo tudi uradno »vrnejo«! Ljubiteljem živali je seveda tako mnenje všečno, saj bi lahko RKC z Vatikanom na čelu zaradi še vedno velikega vpliva na dogajanja v svetu s svojim etičnim in spoštljivim odnosom do živali in narave pomembno prispevala k preobratu človekovega ravnanja do živali. Toda po mojem mišljenju je vse skupaj žal samo še ena iz niza manipulacij z javnostjo, saj, če bi papeža glede spoštovanja do živali resnično mislila iskreno, bi v skladu s svojimi absolutistično-diktatorskimi pristojnostmi spremenila cerkveno doktrino do živali – ali pa vsaj sprožila začetek sprememb. G. Ratzinger ima še vedno to možnost. Bomo videli.

Toda danes tudi dosti otopelih in arogantnih ljudi vedno bolj vidi in občuti, da se Boga ne da zasmehovati brez posledic. Njegovi mlini meljejo počasi, toda enkrat zmeljejo. Zaradi brezobzirnega kršenja enosti življenja se nad človeštvo v vedno krajšem času in v vedno večjem obsegu zgrinjajo naravne in druge katastrofe.

Pa še nekaj. Le kdaj bodo kritiki RKC in religije nasploh nehali enačiti katolicizem z resničnim naukom Jezusa Kristusa? Z večino njihovih pripomb se drugače strinjam. Toda te se po mojem prepričanju nanašajo samo na RKC (in ostale pozunanjene verske prakse), katere nauk je čisto navadno izdajstvo Jezusovega učenja, ne pa na veliko ENOST ljudi in celotne narave, katero nam je v praksi za zgled živel Jezus Kristus. RKC se, ne samo po mojem mnenju, v imenu Kristusa v bistvu bori proti Njemu. To dokazuje tako njen preteklo-sedanji nauk, kot iz njega izhajajoče praktično delovanje katoliške duhovščine. Zadeva je že tako iztirjena, da se danes večina klera tega niti zaveda ne več. In ni slučajno, da je sedež te proti-Kristusove sekte v Rimu, glavnem mestu države, katere vojaki so pred 2000 leti ubili Jezusa Kristusa. Enako privlači enako. Judje so sicer Jezusa izdali in obtožili, ubili pa so ga Italijani. Saj so Italiki bili v starem Rimu večinska etnija, mar ne? In nosilci rimskih imperialnih grozodejstev? Tudi ni slučajno, da so osamosvojeni deli katoliciziranega zahodnorimskega imperija (Portugalska, Španija, Francija, Anglija, Italija, Belgija), temelječi na starorimskem pravu in iz njega izhajajoči imperialni ideji, s svojimi kolonialnimi osvajanji ponesli vpliv katoliškega novopoganstva – preoblečenega v Kristusov plašček – po širni zemeljski obli med praktično vsa ljudstva sveta. Seveda je evropsko kolonialno orožje blagoslavljala večina klerikov, od papežev do vojaških kuratov. In so papeže kot absolutistične voditelje novonastalega svetovnega katoliškega imperija začeli nazivati z naslovi kot: kralj nad kralji, usmerjevalec zemeljske oble ipd. Vse to vsaj mene – kot zgled pri duhovni rasti – še dodatno spomni na to, da je bil Jezus preprost in skromen človek iz ljudstva, ki se je preživljal z delom svojih rok kot tesar. Živete Božje resnice pa je brezplačno učil v svojem prostem času. Ena izmed njih je vsekakor ta, da je Bog v naši notranjosti in da človeštvo ne potrebuje raznoraznih vzhodno-zahodnih duhovniških kast kot posrednikov pri Njemu. In velika je razlika med človeškimi pozunanjeno intelektualističnimi predstavami o »bogu«, ki so pogojene s prostorom in časom, zaradi tega nujno podvržene nenehnim »dopolnitvam« in vodečim v nenehne verske vojne – ter resničnim, v vsakdanjem življenju živetim notranjim spoznanjem Boga Očeta-Matere (večno absolutno dobrega Principa), ki nujno pripelje do nenasilja in miru. Miru s samim seboj in s svojo okolico, kjer poleg ljudi seveda živijo tudi živali in ostala narava. Posrednik in pomočnik pri tem notranjem spoznanju Boga pa je lahko samo Kristus – vsaj zadnjih 2000 let. To dokazuje tudi praktična izkušnja številnih razsvetljenih žena in mož iz preteklih stoletij, od Origena prek arijancev in manihejcev, katarov, bogomilov, Swedenborga, Lorberja, do sedanjih prakristjanov – če za orientacijo, kdo so resnični Jezusovi nasledniki, naštejem samo nekatere. Vse ostalo je po mojem prepričanju navadna iluzija, ki pa je lahko zelo nevarna – duhovno in fizično.