Bernarda Bakan je zeliščarka z dušo in srcemnedelja, 18.12.2011

Pravo nasprotje novembrskemu popoldnevu, ko je narava že zamenjala svoje barve, je Bernardino dvorišče z obilo zelenja in oglašanjem koze, za pragom hiše pa čuti zadrhtijo ob vonju sivke, ki misli za hip odnesejo v oddaljene obmorske kraje. Vse to sem čutila, ko sem vstopila v njen svet, in zaslutila, da se tukaj zares živi z naravo. Bernarda Bakan iz Bratonec mi to potrjuje.

Bernarda je ostala brez zaposlitve in se posvetila svojim hobijem, zeliščarstvu in izdelovanju naravnih mil. In ravno naravna mila so tista, ki so me pripeljala do nje. Pred kratkim so me namreč na eni od bogato obloženih stojnic pritegnila lično zapakirana dišeča mila in odločila sem se, da poiščem njo, ki jih izdeluje. Našla sem Bernardo, ki mila izdeluje po tradicionalnem »marseillskem« receptu, o katerem se je poučila ob obisku žetve sivke na Krasu. Ker o tem načinu priprave mila prvič slišim, mi razloži: »Potrebna so naravna eterična olja, ki jih kupim sama. Potem hladno stiskano oljčno olje, ki predstavlja 90 odstotkov sestave mila, in kokosova maščoba, včasih tudi palmova. Ta razmerja morajo biti do grama natančna. Včasih dodam tudi zelišča, ki imajo poleg ugodnega vonja tudi vpliv na naše počutje, ali kozje mleko.« Pravi, da so mila, ki jih kupujemo v trgovini, sestavljena iz devetih delov vode, preostalo pa so naftni derivati, in tako se pogosto sploh ne zavedamo, s čim se umivamo in kaj vse nanašamo na telo. Mila sama ne uporablja le za umivanje kože, ampak tudi kot balzam za telo in šampon za lase.

Kako res je, da smo se ob poplavi sodobnih kozmetičnih pripravkov oddaljili od narave, in kako dobro je, da se spet zavemo, kaj vse nam ponuja narava, tudi s pomočjo posameznikov, kot je Bernarda, ki zase pravi, da je vesela zaradi tega, kar počne: »Da znam sama zase in za svoje bližnje nekaj narediti, ponuditi nekaj drugače od ustaljenih življenjskih kalupov, mi pomeni največ.« Bernardo pa navdušujejo tudi zelišča, iz katerih pripravlja zdravilne čajne mešanice: »Od vedno so me te stvari zanimale, privlačile. Zelišča me spremljajo že od majhnih nog, saj mi je o njih pripovedovala babica z Goričkega, pri kateri sem preživela del otroštva in katera je v meni pustila globok pečat. Muma, kot smo jo klicali, je danes tudi ime moje blagovne znamke.«

Dišavnice in začimbe so tudi del Bernardine kuhinje, odkar je sama začela gospodinjiti, splet okoliščin, najprej bolezen in potem izguba službe, pa ji je prinesel čas za poglabljanje. »Ostal mi je čas, ki ga nisem želela preživljati kar tja v en dan, ampak sem se posvetila svoji strasti – zdravilnim rastlinam. Udeležila sem se petmesečnega tečaja o zeliščarstvu. In to je bil klic, ki sem ga čakala leta in leta.« Tam je pridobila začetno znanje, ki ji je bilo v veliko pomoč za naprej. Po tečaju se je še sama dodatno izobraževala iz knjig in s pomočjo interneta.

Odkar pomni, je rada v naravi, ker je to zanjo balzam za telo in dušo. »Opazujem, kdaj kaj cveti, in tudi bližnjo okolico poznam do potankosti dobro ter vem, kje kaj raste. Za zeliščarstvo je treba imeti čas, saj je najboljši čas za nabiranje pred cvetenjem, odvisno pa je tudi od dneva, sonca in vlage. Za nabiranje zelišč so na dan v povprečju optimalne le dve do tri ure. Človek se mora podrejati naravi.« Ljudi, ki jo sprašujejo za nasvet, vedno opozarja, da so zelišča podpora našemu zdravju, nikakor pa ne zdravilo, in dodaja: »Če zelišča uživamo, naredimo plus za svoje zdravje. Če jih ne uživamo, si ne škodimo, če pa res ničesar ne naredimo zase, si pa delamo škodo.« Tako pravi tudi za orehovo olje, ki ga prav tako sama izdeluje: »Polno je zdravilnih sestavin, učinkovito pomaga tudi pri hujšanju, vendar če sam ničesar drugega ne spremeniš, tudi olje ne bo naredilo čudežev.« Zelišča nabira zase, kar je presežek, jih prodaja. Pri tem vedno pazi, kaj nabira, in da jih nabira daleč od prometnih cest ter njiv ali travnikov, kjer se v bližini škropi, ker želi sebi in drugim najboljše, vedno pa nabere le toliko, kolikor ve, da bo lahko porabila.

Trenutno je tudi v procesu pridobitve certifikata nacionalne poklicne kvalifikacije za zeliščarko, ker, kot sama pravi, je željna novega znanja in se želi še čim več naučiti. Čeprav se mi ob njenem pripovedovanju zdi, da je prava enciklopedija znanja o zeliščih in zdravem načinu življenja. Da je Bernarda zares z dušo in srcem prava zeliščarka, me prepriča tudi s tem, da je celo njen dopust vedno povezan z zelišči. Zelo rada potuje po Sloveniji, predvsem po krajih, bogatih z zdravilnimi rastlinami, še posebno pestra pa je Koroška. »Sezona nabiranja se začne konec februarja, ko začnem z nabiranjem čemaža, polnega snovi, ugodnih za naše telo, ki ga je ogromno ob Muri, a ga le malokdo pozna in ceni, obdobje zelišč pa traja vse do pozne jeseni, ko se sezona konča z belo omelo. In tako je prav, saj imamo pozimi tudi zeliščarji radi nekoliko miru,« še v smehu doda.