Bombna misija za plakaterjesobota, 13.03.2010

»Ocenjujejo se hitrost, estetika in natančnost,« je kriterije ocenjevanja lepljenja plakatov dimenzij tudi pet krat dva metra opisal Anton Majcenič iz Ihove, nekakšen starosta plakaterjev na Štajerskem in tudi v pokrajini ob reki Muri. Kovač pa je že šesto leto edini pomurski plakater. Izšolal se je sicer za natakarja, potem ko je videl razpis za plakaterja, pa se je prijavil. »Našel sem se v tem poslu,« je dejal. Majcenič je začel pred dvanajstimi leti: »Takrat smo komaj začeli postavljati in sestavljati panoje. Ni mi žal. Ponovno bi se odločil tako.« Oba sta torej zvesto zapisana plakaterstvu, čeprav ta obrt nima točno določenega delavnika. Službujejo 24 ur na dan, sedem dni na teden, 365 dni na leto.

»Pravzaprav sploh nimamo dopusta,« je odkrit Kovač. Ko naročnik postavi rok, se oglasi na plakatne panoje lepijo ne glede na vremenske razmere. »Avto je kazal, da je zunaj minus 12 stopinj,« se je dogodivščine iz prejšnjega meseca spomnil Kovač. Tudi dež ali močno sneženje in hladen veter, ki brije do kosti, ne smejo biti ovira. »Eden od trgovskih centrov zahteva, da plakate, kjer oglašujejo ponudbo za naslednji teden, zamenjujemo ob nedeljah,« je še povedal Majcenič. »Da ne bom našteval, koliko kilometrov opravim,« je na še eno posebnost svojega dela opozoril Kovač. Včasih mora isti dan nalepiti tudi do 60 plakatov: »Vse od Gornje Radgone pa do Lendave in Hodoša.« Plakater za lepljenje enega plakata v povprečju porabi od 15 do 20 minut. Več časa gre, če mora najprej plakat oziroma oglas ročno strgati s panoja. Opremljajo tudi svetlobne panoje na avtobusnih postajališčih.

V nasprotju z vrhunskimi kuharji, ki skrivajo recepte svojih glavnih mojstrovin, Kovač in Majcenič razkrijeta, v čem je skrivnost, da na pano namestita gromozanski oglas. Mnogim namreč težave povzroča že lepljenje formata A 4. »Začne se že noč prej, ko moraš plakat namočiti v vodi. Ko je plakat na panoju, ga moraš na koncu dobro zgladiti z gladilko,« je preprost Kovač. »Naš pribor je v bistvu pleskarski,« je v debato vskočil Majcenič. Oba pa sta le prikimala na vprašanje, ali sta kdaj narobe sestavila plakat. Oglas s panojev je namreč razdeljen po kosih.

Če pa zadevo postavimo v koncept aktualne podelitve oskarjev, dobimo Bombno misijo za plakaterje. To je lepljenje plakatov na panoje, ki stojijo sredi pašnikov. »Takih seveda sploh ni malo, še posebej ob glavnih cestah,« je pojasnil Kovač. Neki plakater je že lepil plakat na pano med živino na pašniku, ko so obroč okoli njega sklenili pol tone težki biki. Živali so bile nemirne, glave vroče. Vprašanje je bilo, ali iskra preskoči. »Umik je bila najbolj taktična zadeva. Seveda je kasneje plakat moral biti nalepljen,« je razložil Majcenič.

Prav posebna zgodba pa so plakati v predvolilni tekmi. »Stranke pritiskajo, zakaj še ni nalepljen njihov plakat. Vsi bi bili radi prvi,« je dodal Anton Majcenič. Če novo lepljenje plakatov zaradi tega, ker ga je nekdo popisal ali porisal, ni tako zelo običajno, v volilni vročici ni tako. Zgodilo se je namreč, da se je plakater, ki je v Lendavi nalepil volilni plakat, peljal šele proti Beltincem, pa so ga naročniki že klicali nazaj, da mora oglas prelepiti, saj je bil takoj popisan. »Ko sem v Industrijski ulici v Murski Soboti lepil plakat Lojzeta Peterleta, so se pri meni ustavljali ljudje in govorili, naj ga strgam ali raztrgam. Če primerjam: Janeza Janšo so lažje prenesli,« Martin Kovač predstavi še eno terensko izkušnjo.