Kolumna: Vsega je kriva gibanicanedelja, 29.01.2012

Zato je moral odpuščeni delavec Feri na vrat na nos in seveda s priporočilom direktorja s trebuhom za kruhom v službo v najboljši hotel v Mursko Soboto, kjer se je sprva zaposlil kot receptor. Za srečno popotnico mu je dal s sabo prekmursko gibanico, ki ga je zvesto spremljala na vseh porno-erotičnih odisejadah. Kajti: receptor Feri, ki ga je 
sprejela v službo nekdanja receptorka, potem ko mu je bila potežkala njegovo »orodje«, se kmalu prelevi v neutrudno seksmašino, ki zadovolji vse po vrsti. Še najbolj pa Bronyo, s katero strastno »uživata« v senci in na pobočjih slamnate bale, ki je bila zaščitni znak na plakatu uspešnega Naberšnikovega filma Petelinji zajtrk (2008), posnetega po istoimenskem Lainščkovem romanu (1999, več izdaj in prevodov).
Kar me malce bega, tudi režiser omenjenega prvega slovenskega porniča, posnetega tudi na šalovski kmetiji Maučec, v soboškem hotelu Diana ter na drugih (ob)murskih lokacijah, prisega, da je »slovenski visokoproračunski trdoerotični film Zajtrk petelinov 'porno posvetilo' filmski uspešnici Marka Naberšnika Petelinji zajtrk in kot tak prvi primer trdoerotičnega remaka«.
Seveda se ne bojim, da bo Modičev pornič zasenčil Naberniškovo uspešnico, čeprav je v angleščini ter z mednarodno igralsko zasedbo (Carla Cox, James Brossman, Leonelle Knox, Denis Reed in Kittty Jane) – v Zajtrku petelinov se je namreč prvič na filmu pojavila kot naturščik tudi Karmen Čarna –, strah pa me je, da smo že skoraj pozabili na znameniti prvi jugoslovanski pornič Oaza (1985), ki ga je režiral Zvonimir Maycug; ob tem naj spomnim, da je v tem filmu debitirala (prekmurska) pornozvezda Dragica Raščan iz Fokovcev.
Seveda se obeh »prvencev« ne da primerjati: če je bil prvi yu-porno še na ravni domačega videa, moram za Zajtrk petelinov reči, da gre za korekten izdelek, ki pa v ničemer ne preseže uigranih vzorcev. Vsi porno-erotični prizori so že od daleč znani ter pričakovani kot v vseh izdelkih omenjene filmske industrije, zato vzbuja presenečenje in radovednost zgolj zaradi prekmurskih krajinskih eksterierjev/interierjev ter domačinke, ki se je »izkazala« kot povprečna, mestoma kar nerodna starleta.
A pustimo zdaj to: s tema dvema »grešnima dejanjema«, posnetima na filmski trak, smo dokazali, da smo, morda tudi po zaslugi Karla Grossmana, v nečem prvi na zemljepisni kuri: v pogumu, da damo na svetlo, kar si zasluži (čemu le?) spoved in pokoro. Omenjena filma, ki seveda ne bosta nikoli vstopila v antologijo svetovne porno/erotične kinematografije, samo dokazujeta, da smo že zdavnaj prestopili kleklovsko/slomškovske parametre, ki smo si jih začrtali z ljudskim kosmatim slovstvom (D. Rešek, Strijc so strino, 1990) ali s Kranjčevimi Strici (1974), v katerih pisatelj odkrito spregovori tudi o »šlatanju cicekov«.
In ne boste verjeli: vsega je pravzaprav kriva nedolžna prekmurska gibanica, ki se pojavlja v vseh bunga-bunga prizorih Zajtrka petelinov, gibanica, ki vzbuja poželenje prav zaradi grešno (ponarejenih) sladostrastnih nadevov.