Koalicijska pogodba naklonjena velikim in finančno močnim občinamponedeljek, 06.02.2012

Koalicijska pogodba bi zdaj že morala postati obvezno branje lokalne politike in gospodarstva, da bi lahko sestavili obrambne okope ali hitro tlakovali poti za priložnosti. Branje koalicijske pogodbe je namreč zelo milozvočno samo dotlej, dokler je ne postavimo pod lupo sedanjih razmer v Pomurju. Takrat pa se mestoma odstrejo globoke jame, katerih se ne bo dalo preskočiti drugače kot s polomljenimi nogami.

V Pogodbi za Slovenijo 2012–2015 tokrat podčrtujemo tiste dele, ki so tako na prvi pogled najbolj žgoči za pomurske občine, in sicer: strožje omejitve za zadolževanje občin, manj tog prenos lastnine in služnostnih pravic med občino in državo, prenos stavbnih zemljišč s sklada kmetijskih zemljišč na občine, gradnja najemnih javnih stanovanj in prenos stanovanj s Stanovanjskega sklada RS na občine, večja avtonomnost občin pri socialni politiki, olajšano spreminjanje namembnosti zemljišč, manj pomembna državna zemljišča se prenesejo na občine, občine prevzemajo večje obveznosti pri gradnji javnih objektov.

Začnimo z napovedjo, da bodo imele občine večjo avtonomnost pri socialnih pravicah. Občine imajo že zdaj veliko obveznosti do občanov, ki so v socialni stiski, tako s plačevanjem osebnih zavarovanj in pravic do socialnega varstva v institucijah in doma. Že zdaj občine na demografsko in socialno obubožanih območjih prevzemajo vedno večjo breme zaradi revščine, to pa se pozna pri zviševanju proračunskih izdatkov za socialne transferje. Posledično to pomeni manj denarja za investicije in razvoj. Večja avtonomnost občin na socialnem področju je zato za revnejše občine nož z dvema reziloma, eno bodo z vso ostrino na svoji koži občutili tudi občani.

Koalicijska pogodba poudarja tudi prenos zemljišč na občine, vendar »bogatenje« občin na ta način opisujemo kot drugo globoko jamo. Že zdaj je zemljišče ali posest, ki so ga prevzele občine zaradi plačevanja socialnega varstva starejšim, zanje mrtev kapital. Ob mrtvilu na trgu nepremičnin jih pri prodaji ovira tudi zahteva, da to opravijo z javnim razpisom, povrh pa zemlje ne morejo dati v najem, ker kmetje, ki bi jo obdelovali, zanjo zaradi kratkega roka najema ne dobijo subvencije. »Bogatenje« občine na ta način z nespremenjenimi drugimi pogoji gospodarjenja in s tem premoženjem  je občinam zanka okoli vratu.

Preseneča tudi pričakovanje, da naj bi občine prevzele večji del obveznosti pri gradnji javnih objektov, še posebej tiste, ki del prihodkov pridobivajo od turizma. Pomurske občine so že doslej veliko vlagale v urejanje zdravstvenih domov in postaj, šol in vrtcev, česar drugje niso počeli v tolikšni meri (to potrjuje tudi cilj iz pogodbe). Zdaj, ko bi se državna vlaganja v javne objekte morala zasukati še do drugih občin, pa se napoveduje, da bodo same morale prevzeti večji del obveznosti.

Vprašanje, kakšni bodo učinki nekaterih ukrepov iz koalicijske pogodbe za občine, smo naslovili tudi županom in županji petih največjih občin, s komentarjem pa se je odzval le lendavski župan Anton Balažek, ki je zapisal: »Nekatere občine so že prezadolžene, tako da je ukrep nekoliko zapoznel in bo lahko postavil v neenakopraven položaj tiste, ki se nismo zadolževali. Potreben je selektiven pristop v smislu, zakaj se lahko zadolžuješ, kajti brez tega bo zastalo črpanje sredstev EU na lokalni ravni. Posledično lahko pride do popolne centralizacije črpanja EU-sredstev. Na področju stanovanjske politike se lahko naredi potreben premik. Praktično bi se ta politika morala kreirati v lokalnem okolju. Sedanja organiziranost je preveč centralizirana in ne upošteva specifik posameznih predelov Slovenije. Z večjo avtonomijo občin na področju socialnih zadev se ne strinjam, ker bo privedla do razlik, ki bodo zelo moteče. Bogatejše občine bodo svojim občanom dajale bistveno več kot revnejše, ki imajo praviloma nakopičene socialne probleme. Za pravičnost in socialno harmonijo mora skrbeti država. Pri spremembah namembnosti zemljišč so potrebne radikalne spremembe, če želimo hitrejši gospodarski razvoj. Problem so lahko špekulativni nameni sprememb, ki ne bodo omogočili dejanskega razvojnega impulza. Gradnjo javnih objektov že zdaj večinoma financiramo lokalne skupnosti. Vsaj v našem primeru je tako, da bomo vrtec ter glasbeno šolo urejali iz sredstev EU in z visokim odstotkom lastne udeležbe. Telovadnico pri DOŠ I smo v celoti obnavljali z lastnimi sredstvi. Seveda se s takšnim pristopom ne strinjam. Spremeniti je treba standarde, ki prekašajo naše zmožnosti, poceniti investicije, načrtno gradnjo in jo financirati z državnimi viri.«