Pomurje

Intervju: Slavko Kramberger, ortoped v Splošni bolnišnici Murska Sobotačetrtek, 26.01.2012

avtor: Majda Horvat
Bolnik ni le njegova težava s kolkom
Po trinajstih letih vodenja ortopedskega oddelka v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor je v murskosoboško bolnišnico prišel znan zdravnik ortoped Slavko Kramberger. Zapustil je mariborsko ortopedijo, kjer so letno opravili od 1.200 do 1.300 velikih operacij in še od 650 do 700 artroskopskih operacij, oddelek pa je imel šestdeset postelj, in prišel v regijsko bolnišnico, kjer ortopedski oddelek šele postavljajo na noge. Osebna odločitev torej, ki pa se le ni mogla zgoditi brez tehtnih razlogov za odhod in priložnosti za prihod, z jasno vizijo razvoja dejavnosti in strokovne rasti, tudi osebne. O tem in ustanavljanju ortopedskega oddelka pa o pomenu skupnega dela strokovnjakov v bolnišnici ali celostne obravnave bolnika za njegovo dobro je v intervjuju spregovoril Slavko Kramberger, dr. med., specialist ortopedije.
 
»Kot predstojnik sem odšel zato, ker mislim, da mora vsak medicinski oddelek imeti strokovno avtonomijo in ni prav, da se poslovodne strukture pečajo s strokovnimi temami. Tu je prišlo do razhajanj, pri katerih pa se hitro pojavijo strokovno ne popolnoma enakovredni, vendar zelo ambiciozni ljudje, ki vidijo priložnost, da se povzpnejo na vodstveno mesto. Pri meni je to povzročilo bolečino, razočaranje. Videl sem, da se oddelek ne bo razvijal v smeri, v katero sem ga sam peljal, in ko je pred mano z oddelka odšel moj namestnik, doktor Tomaž Tomažič, sem se še sam odločil, da si službo poiščem nekje drugje. Direktorja murskosoboške bolnišnice Bojana Korošca sem vprašal, ali ima vizijo razvoja ortopedskega oddelka. Povedal mi je, da o tem že dolgo razmišlja. Bolnišnica se je tako odločila za izvajanje dela nacionalnega programa za skrajšanje čakalnih dob v ortopediji v letu 2010 in julija smo opravili prvi dve operaciji vsaditve kolka in kolena. Zares pa smo potem začeli z mojim prihodom v bolnišnico, 16. septembra 2010. Začetki niso bili lahki, saj je bilo treba v hišo pripeljati ves potreben instrumentarij in proteze, da smo lahko izpolnili razpisne pogoje in do določenega datuma opravili prvi dve operaciji. Dva specialista in specializant smo ob ambulantnem delu do konca leta opravili vse načrtovane operacije. In že prve mesece se je pokazalo, da je regija z ortopedskimi storitvami slabo preskrbljena, saj smo pri nekaterih bolnikih videli zelo zahtevno patologijo.

Ob predstavitvi prvih dveh operacij javnosti je vodstvo bolnišnice napovedalo tudi ustanovitev samostojnega ortopedskega oddelka. Se to uresničuje?

Še vedno smo le odsek za ortopedijo v okviru kirurškega oddelka splošne in učne bolnišnice. Zadnje bi rad poudaril, saj se nekateri ne zavedajo pomembnosti tega naslova in da prihaja na prakso vedno več študentov tako iz Ljubljane kot Maribora. Svet zavoda je jeseni sprejel sklep, da se ustanovi oddelek za ortopedijo, ker pa je bolnišnica v državni lasti, je bila vloga poslana tudi na ministrstvo in sedaj čakamo soglasje. Zdaj rešujemo problem z operacijskimi dvoranami, saj gostujemo v dveh dvoranah in imamo le dva operativna dneva, četrtek in petek, s tem da nekatere manjše operacije opravimo tudi preostale dni. Naša želja je, da dobimo eno od operacijskih dvoran v osrednjem operacijskem bloku. Upamo, da bo bolnišnica še letos zgradila novo operacijsko dvorano za okulistiko, mi pa bi se preselili v njeno sedanjo. Vse je že pripravljeno, se pa v kriznem času vedno lahko zatakne pri denarju. Sedaj imamo skupne tudi bolniške postelje na kirurškem oddelku, ko pa se bo oblikoval samostojni oddelek, bomo imeli tudi svoje bolniške postelje. Po načrtih bo to v četrtem nadstropju, kjer je sedaj podaljšano bolnišnično zdravljenje, ki bi se preselilo v obnovljene prostore starega ginekološkega oddelka. Če se bo to uresničilo, bomo zelo zadovoljni.  

Za bolnike je pomembno, da njihov zdravnik sodeluje s kolegi iz ustanove, ki jim lahko ponudi višjo raven zdravljenja. Ali še sodelujete s kolegi ortopedi iz UKC Maribor, čeprav ste ga zapustili?

Sodelovanje z mariborsko bolnišnico je profesionalno in še vedno dobro sodelujem z nekaterimi kolegi z ortopedskega oddelka, od katerih še zmeraj dobim tudi kakšno strokovno vprašanje, da jim svetujem. Imam tudi dobre stike z ljubljansko ortopedijo, dobro sodelujemo z Valdoltro. Eno so namreč profesionalni odnosi in drugo medčloveški odnosi, ki se ne smejo mešati.

Omenili ste, da je pomurska regija slabo preskrbljena z ortopedskimi storitvami in da so potrebe velike. O tem pričajo tudi čakalne dobe, ki so najdaljše med vsemi dejavnostmi ali storitvami, ki jih ponuja murskosoboška bolnišnica.

Z začetkom dejavnosti so se seznami čakajočih napolnili, saj si ljudje želijo zdravljenje v domačem okolju. Predvsem za starejše ljudi je bilo naporno voziti se na primer v Valdoltro na preglede. To, da bomo imeli čakalne dobe, je bilo pričakovano, te pa bi se hitro skrajšale, če bi imeli štiri operativne dni v tednu. Čakalne dobe pa so povezane tudi s tem, da gredo pacienti za zdravnikom. Sam imam veliko bolnikov, ki so bili prej moji bolniki v Mariboru.

So čakalne dobe potem tudi izraz zaupanja v ustanovo in zdravnika?

Objavljene čakalne dobe služijo tudi temu, da se ljudje sami usmerijo tja, kjer bodo čim prej prišli do zdravstvene storitve, drugo pa je zaupanje. Sam sem svoje delo vedno gradil na zaupanju, še prej pa moraš pokazati tudi rezultate svojega dela. To pomeni, da se moraš kot zdravnik, tudi če si že v letih, nenehno izobraževati, saj brez tega ne gre. Spremljati moraš literaturo, se udeleževati strokovnih srečanj in spoznavati novosti, povezane s strokovnim delom in materiali, ki jih veliko uporabljamo v ortopediji. V naši dejavnosti pa ne smemo vedno gledati na to, da delamo z najnovejšimi materiali, ki so včeraj prišli na tržišče, saj se že kmalu lahko pokažejo kot nekaj, kar ni najbolje. Zato tudi kupujemo proteze, ki so že dlje na tržišču in imajo dobre rezultate.

Mariborski oddelek za ortopedijo je na svoji spletni strani objavil, da narašča število tako imenovanih revizij, torej potrebnih ponovnih operacij kolka in kolena. Za kaj torej gre? Je razlog v novostih, o katerih govorite in ki se niso pokazale kot najboljše, ali gre za prehitro oziroma prezgodaj opravljene operativne posege ali za kaj drugega?

Revizij bo vedno več. Protetika je namreč razcvet doživela v začetku devetdesetih let. Ko sem začel kot predstojnik oddelka v Mariboru, smo letno opravili 160 vsaditev kolka in kolena, zadnje leto pa okoli 800, skoraj 200 smo jih mariborski ortopedi naredili še na Ptuju. Endoproteza pa ni večna. To povemo tudi vsem bolnikom. Proteze se omajajo in jih je treba po določenem času zamenjati. Če imate slabe materiale, se bodo omajale po desetih letih, in če so dobre, morda po dvajsetih letih. Večne endoproteze ne poznamo. Zato je treba biti previden in upoštevati, da če boste nekomu vsadili endoprotezo pri petdesetih letih, jo bo treba revidirati dvakrat, morda celo trikrat, vsaka naslednja operacija pa je bistveno zahtevnejša od prve implantacije. Na to pa se je treba pripraviti. V Mariboru smo se dobro pripravili tudi s tako imenovano kostno banko, to pa bo prav tako treba narediti v Murski Soboti, kjer smo že tudi opravili nekaj revizij.

Kaj vse je še treba upoštevati pri odločitvi za operacijo, ob tem da se uporabi najboljša proteza?

Bolnika nikoli ne gledam, da je njegova težava samo kolk, ampak ga vidim kot človeka, ki je na primer star petinsedemdeset let, s sladkorno boleznijo, morebitnim popuščanjem srca in odpovedjo ledvičnih funkcij. Zato pa je potreben večdisciplinarni pristop in da je dobra celotna hiša, ne le posamični oddelek. In tudi redke so bolnišnice, kjer bi bili dobri le posamezni oddelki ozke specialnosti. Mi imamo dobro kirurgijo in dobre žilne kirurge, ki lahko pomagajo, če med operacijo pride do zapletov in se zatrga kakšna žila. Tukaj imamo zelo dobro internistiko in tudi anestezijo. Morda se nekateri sploh ne zavedajo, kako dober »špital« je to. To je treba večkrat poudariti in večkrat povedati tudi študentom, bodočim zdravnikom, ki prihajajo v našo učno ustanovo. Mladim kolegom je treba povedati, da je celovit pristop zelo pomemben in da je pomembno, da sodeluješ s specialisti drugih specialnosti, ki pomagajo pri pripravi bolnika na operacijo. Sama operacija je tehnični moment, pomembno pa je, da bolnik preživi in da je z rezultatom operacije tudi zadovoljen.

Ali se pomurska regija razlikuje od običajne pojavnosti ortopedske patologije?

Mislim, da ne, se pa pozna, da je bila doslej dostopnost ortopedskih storitev premajhna, saj bolniki razen ortopedske ambulante drugega niso imeli na voljo. K nam zdaj prihajajo nekateri z zelo izrabljenimi sklepi, kar se ne bi smelo zgoditi in bi morali biti že prej tudi kirurško ortopedsko oskrbljeni. Upam, da se bo z ortopedskim oddelkom obrnilo na bolje in da bomo dobili še enega kolega specialista, morda že v tem letu, če bomo uspeli z operacijsko dvorano. Ko bomo imeli oddelek, bomo lahko ponudili veliko več kot zdaj, ko ne moremo zdraviti celotne ortopedske patologije. Opravljamo pa zdravljenje artroz, torej izrabljenih velikih sklepov, naredimo tudi večino potrebnih revizij, glede hrbtenice pa je naša ambicija zdravljenje ledvenega dela, ki je tudi najpogosteje okvarjen. V ta namen smo prejšnje leto dobili nov operativni mikroskop, kar nam zelo olajša delo. Operiramo tudi deformacije stopala, ne mislimo pa posegati na področje vratne hrbtenice, ki jo operirajo nevrokirurgi v Mariboru.

Pogovarjava se o patologiji in zdravljenju, kaj pa preventiva?

Življenje je gibanje in gibanje je življenje. Mislim, da bi si to morali zapomniti. V sklepih je hrustanec, tkivo, ki ni prekrvljeno in se prehranjuje le, če je sklep v gibanju. Hrustanec šele pri tem pije tekočino, ki je v sklepu, in se s tem prehranjuje. Če boste sklep preveč mobilizirali, bo hrustanec propadel tudi pri mladem človeku. Preventiva pa bi morala biti tudi v podjetjih, saj ponekod preveč obremenjujejo ljudi in o tem, da delavcem povzročajo s težkimi bremeni ali ponavljajočimi gibi invalidnost, ne razmišljajo. Preventivno tu lahko deluje medicina dela, pri otrocih pa pediatri, ki bi morali opozarjati na to, da je vedno več otrok s preveliko težo in na njihovo slabo držo zaradi sedenja pred računalniki.
Ocena
Ocena
Komentiraj
dodano: 28.01.2013 ob 13:15:08 uporabnik: SNJASARA
ljudje vas poznajo in spoštujejo, tudi v MS bolnici vam bo uspelo, kar ste si zadali. Le tako naprej!
dodano: 26.01.2012 ob 22:36:20 uporabnik: romanm
SUPER !

Še več takih.

Vsa čast Slavko Kramberger.

E-NOVICE
Prijavite se na pomurske elektronske novice.
POŠLJI
MURSKI VAL
VESTNIK
NAJBOLJE OCENJENO
Po Prlekiji vozilo čez petsto kolesarjev Kolesarska sekcija Športnega društva Radenci je bila organ... » več
Zdenka Šafarič, pevka Prleškega kvinteta, na festivalu na Ptuju osvojila Korenovo plaketo Na 45. festivalu narodno-zabavne glasbe Ptuju 2014 je med de... » več
NAJBOLJ KOMENTIRANO
RIS Dvorec Rakičan: Še vedno trenja med županom in Celcem Občina zavodu dolguje denar za delovanje – V mestni uprav... » več
Skrivnostnega plakata ni več Na Cankarjevi ulici v Murski Soboti se je včeraj pojavil pl... » več
Po Prlekiji vozilo čez petsto kolesarjev Kolesarska sekcija Športnega društva Radenci je bila organ... » več