In Memoriam: Slavko Švenda (1952 - 2012)torek, 14.02.2012

Slavko Švenda je bil rojen leta 1952 v Lendavi, diplomiral je na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in že trideset let zdravi domače živali. Kot predstavnik alternativnih gibanj je sodeloval pri številnih projektih: za Muro brez elektrarn, preusmeritev tovornjakov s cest na vlake, proti melioracijam in za pametno gospodarjenje z vodo, proti rajonizaciji slovenske živinoreje in ohranitev govedoreje in malih kmetij v Pomurju, se zavzemal za rešitev gradov, angažiral se je pri poskusih za urejanje razmer v veterini, pisal številne kritične prispevke v medije, kot neodvisni kandidat je na prejšnjih županskih volitvah v enem dnevu zbral 530 podpisov.

Tako je torej pisalo v tem suhoparnem življenjepisu. Veliko, pa hkrati malo. Ni pa pisalo, da je bilo Slavku pravzaprav vseeno, ali bo na katerih od številnih volitev, na katerih je sodeloval, izvoljen. Sodeloval je, trmoglavil, ker je skušal na ta način držati ogledalo drugim kandidatom. Najbolj so se ga vedno bali največji. Tisti, ki so pozneje zmagovali. Kajti tistim je vedno zabrusil v obraz natanko tisto, česar jih na predvolilnih soočenjih novinarji niso upali, smeli vprašati. Sam se spominjam enega soočenja, naj mi bo oproščeno, da se datumov ne spominjam več, vsebine pač: v novi knjižnici smo ga imeli. In  na neko drugo soočenje ga niso pripustili, ker da je plačal premalo reklamnih pogovorov. Teh navadno sploh ni imel, saj ni imel ne denarja ne plačnika za kaj takega. In takrat, ko je prišel k meni na soočenje, je bil tako vljuden, da je bilo tisto eno najbolj dolgočasnih predvolilnih soočenj, ki sem jih delal, pa je bil Slavko zraven.
  
Vmes smo ga povabili, da je napisal kak komentar dnevno političnega dogajanja. Spomnim se enega, zdaj bo že dvajset let tega, ko se je spravil kar na Murski val. Da smo režimski, da si ne upamo, vsega vraga nam je zgovoril. In se potem čez nekaj časa celo sam čudil, da sem ga spet povabil, naj napiše kako za rubriko Prebiranja.
In rad je poslušal, kaj menim o njegovih pisanjih. Ko se je enkrat spravil na mlajšega, politično ne preveč angažiranega novinarja, sem mu rekel, naj se spravlja na močnejše od sebe. Ker ni ravno junaštvo, ko napadaš šibkejšega, sem ga zbadal. In ni mu bilo vseeno.

Zadnje čase je bil ponosen, ker so ga k sodelovanju s kolumnami povabili v eni od sobotnih prilog slovenskih dnevnikov. Nikoli ne bom vedel, ali so bili ti komentarji zgolj občasni zato, ker so se tako dogovorili ali pa jih Slavko ni redno pisal in pošiljal. Ampak tudi to je spadalo v njegov stil življenja. Za tiste, ki so bili veliko z njim naporen. Zanj, ki je zaradi dolgega jezika in nepopustljivosti ostajal brez služb in z ogroženo eksistenco, ravno tako.

Ampak gotovo se bodo mnogi strinjali z mano: Slavka Švendo bomo vedno znova pogrešali. Še zlasti, ko bodo arogantni oblastniki poskušali ponovno osvojiti oblast s pravljicami o tem, kaj vse so dobrega storili za nas. In Švenda jim je vedno znova dokazoval, kako puhli so njihovi govori in koliko neuspehov in krivic so zamolčali. Prav zanima me, kdaj se bo pojavil junak, ki so bo upal obuti čevlje Slavka Švende.

Marjan Dora



In memoriamu lahko prisluhnite v posnetku.