Čez sedem let vse prav pride ( Prva oseba ednine)torek, 11.08.2009

A zarečenega kruha se največ poje. Proste dopustniške dni sem izkoristila tudi za temeljito čiščenje in pospravljanje hiše. Najprej sem se lotila podstrešne sobe, kamor odlagam reči, ki jih pač ne potrebujem vsak dan, ali bolje rečeno, ki jih najverjetneje ne bom potrebovala nikoli več. Seveda odločena, da se znebim vsega, kar vsaj dve leti nisem vzela v roke. Tako sem namreč nekje prebrala. Začnem v omari. Kombinezon iz džinsa. Oblekla ga nisem več kot deset let. A kaj, ko se ga ne želim znebiti, saj me je vendarle spremljal skoraj na vseh zabavah v študentskem domu v Ljubljani, kjer sem živela med študijem. Maturantska obleka. Ja, tudi to je preveč drag spomin, da bi jo odnesla v smeti. Usnjena jopa. Zdrgnjena. Iz časov, ko smo želeli biti rokerji. Tudi ta mora ostati v omari. Pisana obleka z Balija. Spomin na poročno potovanje. Obesim jo nazaj in omaro zaprem. V roke vzamem veliko škatlo, iz katere dobesedno silijo razglednice. Vse hranim že več kot 20 let. Nekaj jih na hitro preberem in na ustnice se mi prikrade nostalgičen nasmeh. Razglednice ljudi, ki se jih še komajda spomnim. In pisma vojaka. Škatlo zaprem. Hčerine igrače. Njena najljubša ropotuljica in prvi športni copati številke 18. Da, tudi to mora ostati. Prav tako mapa z zapiski s fakultete in namizna svetilka, ki mi je svetila študijske noči. Prah obrišem tudi s plastičnega helikopterja, ki mi ga je za šalo kupila sestra. Verjetno ni treba posebej omenjati, da se nisem znebila tudi ukrivljene vilice, ki jo je prijatelj zvil posebej zame, pa starih loncev in zapestnic, ki nikoli več ne bodo na moji roki. Obdržala sem celo zamaške od penin, ki smo jih odprli ob kakšni res posebni priložnosti. Da, in med šaro je tudi dežnik, ki ni več najlepši. A kaj, ko morda še pride kdaj prav. Kako nevede postajam podobna stari mami. Sicer pa me sodelavec Jernej vsak dan spomni, da se staram ….