Če delo opravljaš dobro in z veseljem, so ti vrata odprtasobota, 04.02.2012

 Iskani so v Sloveniji in drugih evropskih državah. Te kadre že nekaj časa išče na primer podjetje Xal iz Murske Sobote, ki potrebuje obdelovalce kovin, varilce, kontrolorje in proizvodne delavce. Prav tako je Arcont iz Gornje Radgone eno od podjetij, kjer imajo redne razpise za prosta delovna mesta za strojne tehnike, avtoserviserje, mizarje, varilce in montažerje. Elrad International potrebuje kadre s področja elektronike in informatike, medtem ko podjetji Wolford in Mura iščeta kadre s področja tekstila. Je potem tako nenavadno, da so nekateri dobili redno zaposlitev že v najstniških letih?

Mizar Janko Križanič s Kapelskega Vrha, star 18 let, je zaposlen v montažnem oddelku, kjer izdelujejo elemente za sestavo bivalnih enot v Arcontu. Kljub svoji mladosti in pravkar končanem poklicnem izobraževanju v triletnem programu za mizarja na Srednji poklicni in tehniški šoli (SPTŠ) v Murski Soboti je uspel že lani dobiti redno zaposlitev v domačem  podjetju. Je to naključje, sreča ali zveze – ne eno in ne drugo, kajti mizarji so iskani ne le v Pomurju, ampak tudi v sosednji Avstriji. Tisti, ki so zapustili svoje delovno mesto npr. v Arcontu, so ga zgolj zato, ker so dobili bolje plačano delo v sosednji Avstriji. Janko je o svojem izobraževanju in iskanju zaposlitve  povedal: »Leta 2011 sem končal program triletnega izobraževanja v programu za mizarja s prav dobrim uspehom. Prakso sem opravljal v Mizarstvu Pelcl v Okoslavcih. Šola mi je dala dovolj znanja, v mizarski delavnici pa smo izdelovali pohištvo, npr. za dnevne sobe, spalnice. Toda pri zasebnem mizarju ni bilo preveč dela in vedel sem, da tam redne zaposlitve ne bom mogel dobiti, zato sem poslal prošnjo v Arcont, saj so objavili razpis za prosta delovna mesta. Upal sem, da me bodo zaposlili, ko pa so me takoj poklicali, sem vedel, da bom dobil zaposlitev. Delo me veseli. Sem na montažnem oddelku, kjer izdelujem okenske elemente. Ko se navadiš in naučiš, ni težko. S plačo sem za zdaj tudi  zadovoljen.«

Darjan Maček s Krajne, avtoserviser, star 19 let, je zaposlen v strojnem oddelku, konkretno dela pri stroju za obdelavo pločevin v Arcontu. Končal je triletni program za avtoserviserje na SPTŠ: »Zelo mi je pomagalo, da smo imeli na šoli zelo veliko prakse, saj je šola zelo dobro opremljena z vsemi potrebni stroji, stezo za tehnične preglede in drugim. Prakso sem opravljal pri avtoserviserju na Cankovi. Ko sem videl Arcontov razpis, sem se prijavil, saj tukaj dela že veliko mojih kolegov, ki so mi povedali, kakšno delo je to, mene pa delo s stroji zelo veseli. Sprejeli so me. En mesec je trajalo poskusno delo, da so videli, da mi delo kar leži in ga z veseljem opravljam. Za sošolce vem, da so se eni zaposlili, nekateri pa so se vpisali še v dodatno dveletno izobraževanje.«  

V Termah 3000 v Moravskih Toplicah imajo razpise za zaposlitve predvsem gostinsko-turističnih delavcev. Pred leti so dajali tudi kadrovske štipendije dijakom v srednjih šolah, tudi natakarici Tamari Perša iz Beznovec in kuharju Simonu Grahu iz Gornjih Petrovec. Še prej sta bila na obvezni delovni praksi v restavracijah in kuhinjah term. »Najprej sem si pridobivala izkušnje v zasebnih gostilnah. Med šolanjem sem bila v tretjem letniku na obvezni praksi v hotelu Ajda, potem sem po treh letnikih nadaljevala šolanje in si po dodatnih dveh letih pridobila naziv gastronomski tehnik. Zadnji dve leti sem bila  štipendistka Term, in ko sem končala šolanje, so me poklicali in mi leta 2010 ponudili zaposlitev, tako da sem se zaposlila z 19 leti,« je povedala Tamara, ki dela v strežbi v restavraciji Ajde.  In kakor so potrdili njeni nadrejeni, so z njeno usposobljenostjo za strežbo, ki jo je dobila na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Radenci,  zelo zadovoljni. Prav tako so zadovoljni z mladim kuharjem Simonom Grahom iz Gornjih Petrovec, ki je končal petletni program izobraževanja po prenovljenih programih na radenski šoli in si pridobil naziv gostinsko-turistični tehnik, eno leto pa je bil štipendist Term 3000. Simon se z veseljem spominja dijaških let v Radencih: »Najprej me je tri leta učila kuharstva Zdenka Mesarič, nato dodatni dve leti še Dušan Zelko. Znanja smo v šoli res dobili dovolj, toda to je tisto osnovno znanje, kako se kaj naredi. Za delo pa je še pomembnejša praksa v velikih hotelskih kuhinjah. Sicer pa sem si izkušnje nabiral v zasebni gostilni pri Zlatici in vesel sem, da sem z Zlatičino mamo naredil ogromno »retašov«. Ko sem končal šolo, sem bil najprej tri mesece doma, potem pa sem šel vprašat, kaj zdaj … pa so mi rekli, zakaj nisem prišel že prej. Tako sem prišel leta 2010 v  Livado in delal najprej s šefom  Binetom Volčičem, vendar je njegovo kuhanje res zahtevno. Nato sem delal  v Ajdi, zdaj pa delam v restavraciji Termal in moj šef  je Danilo Kozar. Tu sem zelo zadovoljen, saj je kolektiv odličen in se zelo dobro razumemo.«

Tamara in Simon imata možnost napredovanja, saj imajo v podjetju notranji sistem izobraževanja in tudi sistem kroženja zaposlenih je zelo primeren, saj tako spoznajo  delo v vseh enotah in ugotovijo, kje jim bolj ustreza. In prav Simon je zelo spreten pri pripravi jedi pred gosti, npr. pri zajtrkih, saj je tudi za kuharje včasih pomembno, da znajo nastopati in so komunikativni.

Zgrešeno je prepričanje nekaterih, da se za Biotehniško šolo Rakičan odločajo tisti osnovnošolci, ki želijo ostati doma na kmetiji. Tudi  zaposlitev lahko dobijo marsikje, veliko pa jih nadaljuje šolanje. Tako se zdi skorajda neresnično, da so na Panvitini ekonomski enoti v Tešanovcih lani z razpisi kar dolgo iskali dva kandidata, ki bi ju zaposlili. Upravnik te enote s trenutno osmimi zaposlenimi Janez Sedonja iz Tešanovec je prav tako najprej končal Kmetijsko šolo Rakičan, smer poljedelstvo, in to že konec sedemdesetih let, nato pa še dveletno šolanje na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Vesel je, če uspe dobiti za zaposlitev fanta, ki ima veselje do dela na zemlji in s kmetijskimi stroji. Seveda pa začeti delo na njihovih poljih ni tako enostavno. Treba je znati marsikaj, na primer tudi to, kako se dela z velikimi traktorji z 240 konjskimi močmi in petbrazdnim obračalnim plugom, kako se pravilno škropi, in da razume, da je treba v sezoni delati od jutra do večera.  Mihael Lapoši iz Kroga se je zaposlil na EE Tešanovci v lanskem letu. Končal je Biotehniško šolo Rakičan in se vpisal v program poljedelstvo in vrtnarstvo Kmetijske fakultete Maribor, toda po dveh letih se je raje zaposlil. »Že od malega sta me kmetijstvo in poljedelstvo zelo veselila, čeprav doma nismo imeli kmetije, jo je pa imel stric in sem pri njem preživel veliko časa. Po poklicu sem kmetijski tehnik, fakultete nisem končal, toda mogoče bom študij kdaj nadaljeval. Nekaj časa sem bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, potem pa so me poklicali in mi sporočili, da bo Panvita potrebovala takšen kader, in res so me lani spomladi poklicali in me po pogovoru zaposlili. Delam vse, kar je pač treba, tudi s traktorjem, redna so tudi kakšna popravila. Največ mi pomeni, da imam tukaj dobrega upravnika in sodelavce, na katere se lahko zanesem, da mi vse povedo in me naučijo. Vem, da v enem letu vse ne gre. Najprej sem bil tukaj poskusno, da so videli, ali sem delaven, če imam veselje do dela. Tudi osnovnošolcem priporočam, da naj se odločijo za kmetijsko šolo, če imajo veselje do dela na zemlji.«

Tako pač je, prestavljanja iz enega kota v drugega in izogibanja delu ne mara noben delodajalec, zato je pri iskanju zaposlitve poleg ustrezne šole in smeri  še kako pomembno, da imajo mladi privzgojene delovne navade.