Ahac Meden: Želimo razdrmati razmere v mestusreda, 08.02.2012

Naj mesto in ulice spet zaživijo, naj se mladi in starejši med seboj povezujejo in naj degradirani prostori dobijo novo vrednost, so med drugim v projektu PREJK 12 zastavili v Zavodu DrMr. »Govorim kot Sobočan in nekdo, ki se vrača v Soboto ob koncih tedna, ampak opažam, da mesto pogosto sameva in da bi lahko bilo več kulturno-umetniškega dogajanja,« ugotavlja Ahac Meden, diplomirani kulturolog. »Obstaja manjša skupina ljudi, ki se trudi in dela dobro, prostora pa je za še več.« In se spominja svoje rane mladosti, ko je bilo v mestu več življenja, otroci so bili na dvoriščih, klopi v parku so bile polne, mladi so se več družili … V resnici, ne samo na spletnih omrežjih in v nakupovalnih središčih. 

»Zavod smo ustanovili z namenom, da posežemo v trenutno stanje. Nadeli smo mu ime DrMr, to pa pomeni, da je treba obstoječo situacijo razdrmati in jo na novo vzpostaviti,« pravi. Najbolj jih pri tem zanima delo z mladimi, ker prav v njih vidijo tisti potencial, ki lahko stvari premakne in spremeni. Za izvedbo svojega programa počasi nabirajo  sodelujoče, ki delujejo na različnih področjih, arhitekte, fotografe, glasbenike, gledališke režiserje, producente, kuharje, torej različne profile. 

»Trenutno delam največ sam, ko bodo pogodbe, gremo na polno. Ožjo ekipo sestavlja šest domačinov, ki sicer živimo in delamo v Ljubljani, vendar se želimo vračati v prostor, od koder izhajamo. Z EPK se je pojavila možnost, da začnemo nekaj, za kar si prizadevamo že dalj časa, glede na rezultate in voljo ljudi pa bomo projekt razvijali in nadaljevali tudi v prihodnje.« V svojem programu bodo poleg glasbene dimenzije posegli še na področja uprizoritvenih umetnosti, filma in fotografije ter kulinarike. Eno od smeri, v katero se namenjajo, so razvili pri konceptu Žabnjeka, projektu, ki se je poleti 2010 zgodil v soboškem parku. 

Pri nastajanju projekta in razvijanju ideje so izhajali iz problematike tega okolja. »Ravno bistvo prostora, kot je definiran, nam daje možnosti za življenje znotraj njega,« pravi. »S krajinsko arhitektko Tino Merica sva izhajala z vidika, da so v središču mesta degradirani prostori, ki so zapuščeni ali so napačno uporabljeni. Trg kulture je namensko ustrezen, ampak vizualno in arhitekturno deluje, kot bi nametal vse možne stile in oblike. Enostavno je prenasičen. Zanimiv je zaradi svoje pozicije, vendar pa je z vidika programa in urbane opreme pomanjkljiv. Škoda, da ni več dogajanja okoli Trga zmage. Nekoč so bile tam kavarne, zdaj je pet bank. Slovenska ulica kot glavna ulica ne živi in nima prave vsebine. Čeprav so jo pred leti zasnovali na novo, še danes ni do konca urejena. Kjer bi morali biti t. i. paviljoni, je gramoz, od koder štrlijo žice in različna inštalacija. Središče je zanemarjeno, pritiski na mestni rob pa čedalje večji.« 

Kaj naredijo, kaj dodajo, kaj spremenijo

Želijo si, da bi imeli bazo v nadstropni stavbi nekdanje M tehnike v Slovenski ulici, če bi se uspeli dogovoriti z lastnikom. Tu bi potekale različne delavnice, predavanja, razstave, dogajanja pa bi usmerili na Slovensko ulico, okolico Trubarjevega drevoreda in pred grad. »Vsebinski sklopi in prizorišča bodo umeščeni v izbrana degradirana okolja, ki jih bomo začasno predrugačili. Intervencije v prostor se lahko zgodijo zelo hitro. V prostoru lahko kaj naredimo, kaj dodamo, ga spremenimo. Lahko kdo začne igrati, postavi se instalacija … radi bi, da ulice zaživijo, da se ljudje zadržujejo v parku, da ležijo v travi, berejo, se igrajo …  Da jih pritegnemo. Naj se ustavijo. Projekt je zastavljen kot eksperiment, prepuščen trenutku in dejstvu, kaj nam bo uspelo uresničiti in kako se bodo ljudje v Soboti sploh odzivali.« 

Imamo veliko idej, vendar še ne vemo, kako jih bomo izpeljali, pravi. Glede EPK je še vedno veliko nedefiniranega. Obljubili so jim sicer 40 tisoč evrov, vendar denarja še ni pa tudi pogodbe niso podpisane, kot nov zavod pa si ne morejo privoščiti zadolževanja. Meden: »Zato je naš program zastavljen odprto, smernice in cilji, kaj želimo, pa so bolj jasno definirani. V tem kontekstu tudi ne bi rad preveč govoril o podrobnostih, da me ne bi kdo lovil za besedo.« Idealno je imeti tri, štiri leta za razvijanje projekta, za pridobivanje producentov in koproducentov, v kratkem času pa je težko narediti in potrditi program, saj si vezan na zunanje ljudi in izvajalce. In tako so se znašli v položaju, »ko smo se odločali, ali pustimo do zdaj zastavljeno delo ali pa bomo delali ne glede na to, kako kaže, in se sproti prilagajali razmeram.«